Štiri »situacijske« vaje vrhunskih ekip- 27.10.
Imeli smo priložnost opazovati tri vaje CPL in eno reprezentance SLO. Če velja da »kakor vadiš tako igraš«, je situacijska vadba osnovna naloga. »Je tako v vaji, kot je na tekmi?« je vprašanje, ki bi si ga naj trenerji stalno zastavljali. Pa razmišljali o racionalnosti in učinkih vadbe. Pogrešati je bilo tudi maksimalno aktivnost branilcev in hitrost napadalcev.
1- Napad 6:4, oziroma 3:2 na eni in drugi stani, S+D+DK: 2B in S+L+LK: 2B. Za vrhunske igralce preenostavna vaja sploh, če gre bolj za igračkanje, namesto zaleta v sprintu in strela po dveh podajah. Primernejši bi bil napad 6:5, s pričetkom s podajo L ali D na krilo.
2- Protinapad 6:4. Start iz cone, žogo ima sprejemalec, ki jo vodi ali na kratko poda, komur hoče. Napadalce ovirajo štirje branilci, ki čakajo blizu sredine igrišča?! Protinapad se lahko vadi proti manj branilcem toda ti naj izgubijo žogo kot na tekmi, v napadu, po strelu ali slabi podaji. Vaja se je odvijala v lagodnem teku?!
3. »Šuterski trening«, posebej za zunanje ter krila in pivote pri drugem golu. Zunanji so streljali po kratki podaji, brez obrambe, s pol moči in hitrosti zaleta. Pravi zalet, enega ali dveh podajalcev ter strelca proti omejeno aktivnim branilcem, bi naj bila osnovna značilnost situacijskega šuterskega treninga. Krila in pivoti so vadili brez podajalcev, zunanjih?!
4. Skupni protinapadi treh ekip. Ekipa A izvede protinapad proti ekipi B, ki jo čaka na 6m. Po končanem napadu steče v protinapad ekipa B, proti ekipi C, ki čaka pri drugem golu, itn. Torej, protinapad brez nasprotnika, s kratkimi podajami izpod zapestja. Kateri sistem so uigravali ? Sestava ekip se ni menjala, čeprav bi naj bilo uigranih vsaj osem igralcev. Bolje bi bilo, da bi n.pr. po dva protinapada izvedli ekipi A:B pa B:C in A:C.
