Tone Goršič
9.2.2005
Nekaj misli o igri naše reprezentance na SP v Tunisu 2005
O tehnično
taktičnih pomanjkljivostih igre naših reprezentantov in s tem tudi naših
klubskih ekip, smo že pisali po Olimpiadi v Atenah (Slovenija: Španija;
Ekipa 2.9.2004) vendar bomo zaradi ponavljanja istih napak o njih ponovno
spregovorili, saj gre za napredek v rokometni igri, o kateri naj bi razmišljali
vsi, ki bodo sodelovali v pripravah na naslednja tekmovanja, igralci,
trenerji v klubih in strokovno vodstvo reprezentance. Na koncu omenjenega
članka je bila izražena želja, da bi trenerji reprezentantov pa tudi trenerji
reprezentance pripombe proučili in jih uporabili v pripravah na SP. No,
tega na tekmah SP ni bilo videti, igralo se je podobno kot prej, boljši
pa smo bili v pristopu k igri, motiviranosti in drugih psihosocioloških
kvalitetah ekipe, kar je seveda najmočnejši faktor uspeha na tako napornih
tekmovanjih kot je SP. Če bi še igrali boljše, bi bili gotovo uspešnejši.
Z v nadaljevanju
navedenimi trditvami se morda nekateri trenerji ne bodo strinjali ali
jih bodo označili za nepomembne. Predlagam, da jih najprej analizirajo
in v praksi preizkusijo in se nato odločijo ali jih bodo uvrstili v programe
vadbe svojih rokometašev in si zanje izmislili ustrezne vaje.
Obramba
- Kvaliteta obrambe je odvisna predvsem od uspešnosti individualnega izvajanja
obrambnih elementov, zlasti oviranja napadalca (N) z žogo. Ustvarjanje
priložnosti za strel temelji predvsem na napadalčevem aktiviranju dveh
branilcev (B), s čemer prihaja do t.im. viška. B bo veliko lažje N zaustavil
v diagonalni preži, ne pa z naskokom pred B, v paralelni razkorak. To
napako delajo vsi!? Ko B napade N, pri tem običajno zamudi, N spremeni
smer in B se "obesi" nanj…V diagonalnem položaju nog, ko je
sprednja noga, tista, ki je bližja strelski roki, se bo B hitreje umaknil
nazaj in nato N zaustavil.
- Najbolje
je, če B na N izpade s tekalnimi koraki in ga v diagonalnem položaju nog,
zgrabi v trenutku, ko ta prejme žogo. Če ta trenutek zamudi, se umakne
nekoliko nazaj, postavljen proti strelski roki, tako, da N mimo B lahko
strelja samo z odklonom. Na roko, ne na telo, se mora B postavljati tudi,
ko ne izpada in se N zaleti za strel s tal!
- Igra krajnih
branilcev je v večini reprezentanc problem še zlasti, če na teh mestih
igrajo dirigenti, ki niso zainteresirani za igro v obrambi. Zato na tekmi
vsaj enkrat "zaspijo" in krilo, ki vteče mimo njih opazijo prepozno.
Še pogostejše pa je njihovo nepotrebno zapiranje in "pomaganje"
sosednjemu B, tako da N zlahka, od tal, poda na krilo, ki nato strelja
pod velikim kotom. Nepotrebno zapiranje krajnih branilcev lahko N izkoristijo
tudi za dolge podaje na krilo.
- Branilci
morajo biti stalno zbrani in pivota kriti predvsem s postavljanjem predenj
s prsmi ter z izbijanjem podane žoge, ne pa s hrbtom, ko se ga težje kontrolira
in ovira.
- Vse preveč
je suvanja napadalca z žogo, kar je neučinkovito in "kaznivo".
Bolje je pravočasno narediti korak več in N zaustaviti s telesom in rokama.
- Ker si
napadalci žogo vse preveč mečejo ob tla, bi branilci morali biti na to
bolj pozorni in jim žogo skušati izbiti.
Nasploh bi
vsi morali obrambne elemente več vaditi, tudi zato, da bi lahko igrali
tudi v obrambi in menjave igralcev obramba- napad ne bi bile potrebne.
Protinapad
Če s skupnim protinapadom tudi ob vratarjevih obrambah, ko žoga ostaja
v njegovi bližini, ne pridemo do pravih priložnosti za strel, je nekaj
narobe. Sistem z enim sprejemalcem je manj učinkovit od sistema 2:2:2,
v katerem veljata pravili diagonalnih podaj in odkrivanja. V to smo lahko
prepričani, saj je vrsta razlogov za to:
- skupni protinapad je prepočasen, če igralci ne vedo točno kaj je njihova
naloga in se odkrivajo tudi, ko naj ne bi dobili žoge, n.pr. ko so na
paralelni, isti strani kot žoga ali igrajo krilo ali pivota, ki bi morali
takoj steči naprej,
- v protinapad
naj bi tekli čim hitreje, sprintali, vsi, ne samo obe krili. To omogoča
diagonalni sistem z dvema sprejemalcema, v katerem vsakdo v vsaki situaciji
ve kaj mu je storiti,
- v protinapadu
je veliko situacij, ko se igralci po osvojeni žogi ne znajdejo takoj in
izgubljajo čas z nepotrebnimi podajami ali čakajo na žogo namesto, da
bi stekli naprej. V sistemu 2:2:2 se za vsako situacijo ve kateri igralci
naj bi dobili žogo v naslednjem trenutku (igralci na diagonalni strani).
Stalno prenašanje žoge z ene na drugo stran igrišča, po pravilu diagonalnih
podaj, je v protinapadu veliko bolj nevarno, kot igranje s paralelnimi
podajami, sosednjemu igralcu in so te le izjema, ne pravilo,
- tudi tehnika
podaj, s takojšnjim dvigom žoge po sprejemu v vzročenje, brez kroženja,
bo prispevala k točnejšim podajam in izbiri tudi daljših, globinskih podaj.
Menjavanje
igralcev med tekom v protinapad govori v prid trditvi, da smo v protinapadu
prepočasni. Branilci morajo izpeljati protinapad in se šele nato menjati.
Seveda pa postave n.pr. z dvema pivotoma v obrambi tega ne morejo, sploh,
če ne vedo kaj bi z žogo, ko jo osvojijo.
Za protinapad
je najbolje, če v coni 5:1 pivot igra sprednjega in, če na desni strani
žogo sprejema zunanji- levičar. Ko se sestavlja obramba, je treba to upoštevati.
Vsekakor
so v izvedbi učinkovitejšega skupnega protinapada,bolj sistematičnega,
dopolnjenega z improvizacijo, največje rezerve v rokometni igri. Ob vsaki
vratarjevi obrambi in nenadoma osvojeni žogi bi si vsakič morali ustvariti
dobro priložnost za strel, še pred nasprotnikovim postavljanjem homogene
obrambe..
Napad
Za še učinkovitejši napad se bo treba gibati hitreje, napadalec z žogo
bo moral znati v vsaki situaciji izbirati med šestimi napadalci (strel
ali podaja petim), igro bo treba v večji meri prenesti tudi nad vratarjev
prostor s podajami zunanjim.
Za hitrejšo
igro in gibanje se bodo N morali navajati na igranje s tekalnimi koraki,
brez poskokov in menjalnih korakov ter brez metanja žoge ob tla. Poskoki
na isti nogi oziroma menjalni koraki so počasnejši od običajnih, tekalnih
korakov! Za igro zadoščajo trije dolgi koraki, ki se lahko končajo s strelom
ali podajo, tudi v skoku! Če igralec ob sprejemu žoge ne "pride na
korak", naj pač akcijo zaključi z desne noge. Sicer pa je žogo, za
tri korake l-d-l, najbolje sprejemati na desni nogi. Igra s tekalnimi
koraki bo obrambo prej razbila, saj branilcem ne bo "dala dihati".
Tako igrajo vrhunski čeprav tudi pri njih večkrat vidimo nepotrebno poskakovanje
in metanje žoge ob tla
Za večjo
izbiro soigralcev je treba znati podajati tudi na daleč- nenadoma, hitro
in ostro, zunanji na krilo in obratno. Za take podaje moramo žogo imeti
v napadalni preži, malo nad glavo, zato jo je treba loviti "gor",
brez spuščanja na prsi. Tako se lahko igra nevarneje, lažje se izmika
prekrškom, v vsakem trenutku se lahko poda komurkoli, brez nevarnosti,
da bo B podajo prestregel. Logično je, da igranje v napadalni preži pomeni
tudi bolj ustvarjalno igro! Seveda brez tehnike podaj ne gre, igralec,
ki zna podati, si to tudi upa in zato stalno pogleduje za vsemi igralci,
ne samo za sosednjim...
Žoge se izgublja
pri podajah pivotu, pri podajah s suvanjem ter pri križanjih s tesno pokritim
soigralcem. Vse te situacije se lahko vadijo posebej, z aktivnimi branilci.
Blokade naj bi se praviloma izvajale s prsmi proti branilcu, ne s hrbtom.
Večkrat se
pri prodorih napadalcem dosojajo prebijanja. Morda bi več situacijskega
treninga prodorov proti aktivnim branilcem, n.pr. napad 5:4, prispevalo
k manjšemu številu takih napak.
Proti obrambi
4:2 (Čehi) se ne napada z vtekanjem kril. N.pr. bočno križanje med desnim
in srednjim zunanjim ter blokada desnega zunanjega na sprednjem branilcu,
bi lahko bila ena od učinkovitih oblik napada.
"Dirigent"
naj ne bi igral stalno na mestu srednjega zunanjega, saj tam največkrat
pride do priložnosti za strel od daleč, ki pa jih igralec, ki nima strela
kot Balič, ne more izkoristiti pa še pivotu ne more podati, saj se nanj
praviloma ne izpada. Običajno ima povezovalec igre dober prodor, da z
njim pritegne nase dva branilca ali ima dolge podaje. Če nima ne enega
ne drugega so lahko zunanji tudi trije strelci (Kozlina, Rutenka, Natek).
Vračanje
Za vračanje v obrambo je bistvena pravočasnost, pregled nad napadalci
in agresivno kritje. Tudi vračanje mora imeti svoj sistem. Pri ogledu
tekem se kaj hitro vidi kako in kdaj se kdo vrača! Tako kot moramo protinapad
vaditi iz raznih situacij, moramo vaditi tudi vračanje.
