Tone Goršič, 11. 4.2011
Po ogledu finala pokala
Tudi srednji naj bo strelec od daleč
Bravo Fredi Radojkovič. Koper ima tri strelce od daleč (in tri podajalce). Bombač igra na sredini in uspešno strelja tudi od daleč. Če imamo le enega strelca od daleč (Rnič), ta naj igra na sredini, druga dva, ki predvsem prodirata pa na levem in desnem, kjer je več prostora!
Napadalci- več duhovitosti !
Z igranjem z žogo gor, imamo tudi glavo dvignjeno in vidimo vse igralce, če imamo žogo pred pasom tudi gledamo dol…Pregled je nujen za duhovito igro. Večkrat naredimo nekaj, kar nihče ne pričakuje! Spremenimo smer naleta s povratno ali lažno podajo, podajmo igralcu, ki ga ne gledamo. Le tako se obramba ne bo gibala »za žogo«, ritmično, levo, desno. Presenečali jo bomo, razbijali.
Pravi zalet- rezerva napada
Mnogi, tudi vrhunski, se ne znajo nevarno zaleteti proti golu, do branilcev. Naloga vsakega N je, da čimbolj pritegne nase dva ali vsaj enega B. Tako pa menca, poskakuje, meče žogo ob tla, maha z njo, ne naredi veliko. Dva, tri tekalne korake proti golu vidimo le kadar se N odločijo za strel. Zakaj ne bi tako stalno napadali ? Se zaleteli z žogo nad glavo, proti golu in streljali ali podali, tudi v skoku, tudi na krilo ali z levega na desnega zunanjega. Tudi preigravajo naj v teku, z dvema, tremi koraki. Pri Celjanih sta najbolj »trda« Rnič in Mlakar. Vadba opisanega zaleta, sprva v počasnem tempu, bi gotovo pomagala, da ju ne bi B faulirali, čeprav si je Žiga zapomnil vsaj žogo nositi višje.
Ključ do boljšega igranja v napadu je »žogo imeti stalno v igri«
Osnovna značilnost igranja v napadu naj bi bila »žogo imeti vse tri sekunde v igri«. Vse tri sekunde naj bi jo N lahko podal komurkoli ali streljal. Če N žogo lovi gor , ne na prsi in jo nosi nad glavo ter se v bokih primerno odsuče lahko poda na vse strani. Če jo meče ob tla, nosi v povešeni roki, je obrnjen v eno ali drugo stran pa žoga ni v igri!
Branilci pravilno spoznavajo, da se mora napade prekinjati s prekrški že ob napadalčevem sprejemanju žoge. N žogo lovi na prsi ali še nižje in ga je lahko objeti, mu preprečiti podajo ali strel. Če bi žogo lovil gor, bi ga B sicer objel a ne tudi roke z žogo, N bi podal naprej!
Podajajmo soigralcu v desno rame, ne v kolena
Opazujmo kje N sprejemajo žogo. Cel kup je podaj, ki pri sprejemu zahtevajo nepotrebne gibe in je zato žoga izven igre! Podajati v desno rame naj bo stalna naloga vsakega napadalca. Sledilo bo le še kratko lovljenje žoge nazaj in že bo N pripravljen za strel ali dolgo podajo. Igra bo hitrejša, manj bo prekrškov, več bo uspelih akcij.
Nizka, diagonalna obrambna preža- nov način igranja v obrambi
Le redko vidimo, da se B »spustijo v kolenih«, od koder hitreje startajo na N. Še hitrejši kot v paralelni, so z nogama v diagonalni preži. Za enako razdaljo porabijo korak manj. Poskusili smo na treningu v rokometni šoli in obramba je bila bistveno boljša! B so se morali postavljati na linijo med vratarjem in N, proti njegovi boljši roki in mu ponujati prostor proti outu. Praviloma je proti desničarju sprednja leva noga, na levi strani obrambe pa desna. Če N preigrava in je B v paralelni preži, ga B, čim N preide linijo njegovega odročenja, ne more več zadržati. V diagonalni preži pa B ponudi N prodor proti outu in ga zaustavi s strani.
Otroci so igrali brez metanja žoge ob tla !!!!
To kar dokazujem že vrsto let, se je uresničilo! V rokometni šoli so 99 in 00 letniki igrali 4:4, pri čemer niso smeli vreči žoge ob tla. Doslej so žogo morali loviti nad glavo, sicer je sledil odvzem žoge, če pa niso imeli komu podati, so jo lahko vrgli ob tla. Tokrat pa to ni bilo dovoljeno in so morali igrati samo s tremi koraki in morebitnimi podajami v skoku. In šlo je! Posebej smo opozorili na pravočasno odkrivanje in gibanje po podaji. Igra je bila hitra, z mnogo gibanja vseh in brez vodenja! Dovolili smo ga le, če je kdo pobegnil v protinapad.
Rešitev za mnoge mlade- zamah z obema rokama
Mladi pa tudi starejši imajo probleme pri zamahu z žogo (kroženje), nošenju (povešena podlaket) in držanju žoge (zaprta dlan). Zamahujejo naj- pri lovljenju žogo dvigujejo z obema rokama nad glavo, tudi po odboju žoge od tal. Če bodo žogo držali pravilno (palca 45*), bo dlan pred metom odprta in komolec pred žogo. Sledil bo met z verigo rame- komolec-zapestje.
