Končana je 20. Rokometna šola mladih
Pravzaprav že triintrideseta. Leta 1979 je imel, pod okriljem RZS, prvi kamp s 25 pionirji, Antun Bašič, naslednje leto pa sem ga, kot nov strokovni delavec na zvezi, prevzel Tone Goršič, vse do leta 1992, ko sekretar zveze Franko ni videl v njem nekega smisla saj je bila udeležba skromna: Prevzelo jo je celjsko društvo Športna šola, ki se je pod mojim vodstvom ukvarjala predvsem z rokometom.V devetdesetih letih je število udeležencev naraslo celo na 450. Udeležili so se je skoraj vsi mladi igralci in trenerji Slovenije. Hvala vsem, ki so pri tem pomagali, zlasti prof. Miletu Čepinu, pa Martinu, Danilotu, Anžotu itd.
Letos se je šole udeležilo 120 igralcev in 15 trenerjev. Iz Športne šole iz Schwaza pri Innsbrucku jih je bilo 50, gostje so že kar nekaj let. Danes prihajajo na šolo igralci in trenerji, ki bi se radi kaj naučili, izboljšali tehniko igranja! Letos so to bili predvsem mladi iz Ivančne gorice in državne prvakinje 98 iz Kranja. Slednje so nas najbolj presenetile z lovljenjem gor in tehniko podaj, tako, kot predvideva Model tehnike. V zadnjem letu Matjaž Rozman in prej Andrej Kavčič, sta zaslužna, da se je znova potrdila opravičenost in vrednost igranja z žogo nad glavo. Kranjčanke so žogo lovile gor, enostavno, z odpiranjem dlani. Med njimi je potovala ravno, od ramena do ramena, brez nepotrebnega mahanja. Zlahka so se kosale z vrstniki Sviša, ki so se z novo tehniko šele seznanjali. No, zadnji dan v igri, v kateri je bilo lovljenje gor obvezno, zaradi te napake tudi oni skoraj niso izgubljali žog! Malo smo jih opozarjali: »gor« in bilo je veliko manj napak pri podajah, manj je bilo prekrškov, igra je postajala tekoča, raznovrstna.
Skozi vadbo in igro smo opazili nekatere pomanjkljivosti. Če se jih bo odpravilo, bo igra še boljša:
- predvsem ne žoge nepotrebno metati ob tla. Če jo bomo stalno nosili na navzgor obrnjeni dlani, je ne bomo vodili, če pa roko z žogo povesimo, ni daleč do tal…Torej, žogo nosimo stalno gor, da lahko komurkoli podamo ali streljamo. Če roko povesimo, žogo lahko sunemo le do soseda. Branilec nas zlahka prečita in podajo prestreže zato jo vržemo ob tla, to pa da branilcu več časa, da nas objame,
- tudi po odboju od tal moramo žogo takoj, z obema ali z eno roko, dvigniti nad glavo, da se izognemo rokam branilcev in zlahka streljamo ali podamo,
- k igranju s tremi koraki bodo pomagali še: sprejem žoge v skipu, pregled nad igro pred in med sprejemom žoge, odkrivanje soigralcev, vadba in igra z obveznim lovljenjem gor itd...,
- prenizko rame pri nošenju žoge, je velikokrat vzrok za netočne, dolge podaje. V protinapadu, ko je treba podati tudi preko branilca je, za verigo rame-komolec-zapestje, visoko rame še pomembnejše,
- prepričljivost zaleta ni bila najboljša. Igralke so imele težave, ko smo jim med zaletom zaklicali »šut« in bi morale streljati sicer pa podati. Vsakič se je treba zaleteti z namero strela, potem bo zalet res prepričljiv in branilci bodo reagirali,
- kako je bolje igrati z žogo nad glavo, smo lahko videli pri gostih iz Schwaza (AUT). V njihovi igri sta obe ekipi nekajkrat izgubili žogo preden je prišlo do strela, vse zaradi nošenja žoge pred telesom, suvanja žoge in, posledično, netočnih ter prestreženih podaj.
Veliko prednosti nove tehnike odpade, če žogo ulovimo in držimo preveč spredaj, z zaprtima dlanema!
Še nekaj skupinskih slik:
