Rekorderji izgubljenih žog
Franci Božič se je pred dnevi v Delu spraševal zakaj toliko izgubljenih žog v igri naše rokometne reprezentance. Zdi se težko vprašanje, brez jasnih odgovorov, tudi pisec kolumne jih je iskal a ni našel. Omenil je sicer vse bolj agresivne obrambe, proces treninga, motivacijo in pristal na nacionalnem karakterju. Ne vem točno kaj je s tem mislil, huje je, da je Slovencem obetal, da bodo zato tudi v bodoče izgubljali žoge in ne bodo dorasli vrhunskim.
Ni prav, da so za izgubljene žoge krivci postali vsi Slovenci in da smo »obsojeni« na slab rokomet. »Prodajalca žog«, ki ju omenja, sta bila dva (Zorman in Vugrinec) in bi veljalo vzroke za napake iskati v individualnih karakterjih in še v nekaterih drugih možnih vzrokih, izberite si jih po svoje.
Gre za odločitve v igri, strele, prodore, podaje, ki so plod kvalitetne ocene, kaj v danem trenutku storiti. Igralec mora v desetinki upoštevati vrsto dejavnikov, lastne in nasprotnikove sposobnosti in trenutne možnosti, prostorske in časovne dimenzije itd. in izbrati pravo odločitev ter jo kvalitetno tudi uresničiti.
Gotovo je odgovornost eden prvih dejavnikov, ki zasenči vse druge, če te ni, je vse drugo »brez veze«. Najbrž se je zato Červar v finalu sporekel z Baličem!, ko je zapravil eno ali dve žogi. Naš kapetan je sicer stalno prejemal trenerjeve napotke a, ko jih je hotel uresničiti, se je velikokrat uštel, branilci so ga »prečitali« in izgubil je žogo. Zakaj?
Gotovo je »zvezdništvo«, ki ga mediji tako radi ustvarjajo, pripomoglo, da se igralca nista čutila preveč odgovorne, saj vsi grešijo, sicer pa »kdor dela tudi greši«…Sedaj, ko je statistika točno povedala, kdo je izgubil največ žog, je bilo to napisano z imenom, dotedaj so žoge izgubljali vsi.
Igralec, ki se bori, gara v obrambi, se vanjo vrača pravočasno, v sprintu, vzpodbuja soigralce in ne išče alibija za napake pri sodnikih in soigralcih, bo naredil vse, da ne bo zapravljal žog!
Dotaknil bi se dveh osnovnih vzrokov, napačna izvedba (tehnika in taktika tehnike) in neustrezna vadba. Oboje se da popraviti! in tu bi veljalo iskati nadaljnje poti našega rokometa! Trenerji lahko pomagajo s pravimi situacijskimi treningi, ko so branilci pri vadbi napadalcev maksimalni, ne pa polaktivni in vsaka kombinacija uspe. Igralec dobi premalo informacij, izkušenj, o tem, kaj se bo dogajalo na tekmi, kaj bo uspelo in kaj ne. Vsaka neuspela akcija na treningu mora biti »problem«.
Še bolj pa bi k manj izgubljenim žogam pomagalo drugačno igranje za katerega se »borim« že vrsto let. Igrati z drugačno tehniko, tako, branilci ne bodo vedeli, kaj bo storil napadalec v danem trenutku, bo streljal ali podal in komu bo podal! To še toliko bolj, ker danes vsi proučujejo igro ekip in posameznikov. Najtežje je prečitati Karabatiča, Jicho, Narcissa, ki bolj malo mečejo žogo ob tla, ki je ne skušajo stalno suvati pivotu od tal, ki streljajo od daleč in prodirajo, podajo tudi na krila, ne samo najbližjemu. Naš Vugi je njim dokaj blizu, zdi pa se, da bi moral za igro brez napak imeti več kondicije, saj igra na drugem v obrambi (ne stoji na krajnem kot Zorman) in strelja od daleč ali pa bi ga morali večkrat menjati. V obrambi bi lahko s Kavtičnikom zamenjala mesti. On igra gotovo najtežjo vlogo v ekipi, v vseh fazah igre. Tudi Luka Žvižej je aktiven, le da v napadu »stoji« na krilu.
Torej, z igranjem po modelu tehnike, z žogo nad glavo, ne pred telesom, s tremi tekalnimi koraki, v sprintu, ne s poskoki v mestu, z dovršenimi podajami, v višino ramen in stalno obrnjeni proti golu, da igralec vidi vse ostale igralce, bi bilo gotovo manj napak! Igralo bi se manj predvidljivo, hitreje, nevarneje, brez prekinitev, lepše.
Ni za obupati, le način igranja in treninga je treba spremeniti!
Tone Goršič
