Tone Goršič, september 2009
Nova spoznanja ob vsakodnevnem treniranju
Ob delu z mladimi igralkami celjske prve ekipe, ko skupaj z Miho Bojovičem vpeljujem igro po novem modelu tehnike v napadu, prihajam do novih spoznanj oziroma so se mi nekatera še utrdila. Ponavljajo se tudi značilne napake pri izvedbi elementov.
V opisu štirih osnovnih pravil modela naštevamo okoli 25 razlogov za igranje »v teku, z žogo v napadalni preži (NP), čelno proti golu, s podajami v rame«. Vsi razlogi za tako izvajanje rokometnih elementov imajo svojo teoretično osnovo oziroma utemeljitev zato se ne »bojimo« nasprotnih mnenj in dokazovanja in smo prepričani v uspešnost igralcev in ekipe, ki bo igrala po novem. Mama ene od igralk je rekla »da dekleta igrajo lepše«!
Kvalitetni igralci »nehote« igrajo, kot predvideva model. Za vsak element najdemo koga, ki ga izvaja »pravilno«, tudi to dokazuje upravičenost uvajanja modela.
Model tehnike na rezultat tekem ne bo odločilno vplival, nanj vpliva še vse kaj drugega, predvsem obramba in vračanje pa vratar in igra pivota (zanj ni značilna igra po modelu), pa psihološka priprava, kvaliteta vadbe ipd.
Igralcu, ki bo igral po novem, bo napredek »zagotovljen«, odpirale se mu bodo n.pr. raznovrstne rešitve v igri- podaje različnim soigralcem, izmikanje prekrškom, točne podaje in streli itd. (glej model in njegove prednosti).
Tudi slabši igralec bo, z igranjem v NP, naredil manj napak, kot tisti, ki igra po starem, z žogo pred telesom.
Seveda model ne bo pomenil veliko, če elementi, streli podaje, zaleti, prodori, preigravanja ne bodo izvedeni tehnično pravilno, n.pr. žoga bo v zaprti, dol obrnjeni dlani, tekalni koraki bodo kratki, podaje, zaradi raznih gibov, z roko ne bodo točne ipd. K sreči se elemente po modelu lažje izvaja kvalitetno, kot po starem!
Če hočemo igrati po modelu, brez metanja žoge ob tla, žogo imeti »stalno v igri«, streljati ali podajati v vse smeri, se izmikati prekrškom potem je treba žogo loviti gor, takoj, povezano, brez zastoja! Nad tem je treba stalno bdeti, sicer se bo kaj kmalu začelo igrati po starem- z žogo v spuščeni roki je udobneje igrati!
Po novem se naj bi na napad pripravljali že v njegovem začetku. Vsak N se naj bi, namesto podaj »okoli«, v mestu, v srednjem tempu zaletel proti golu. Obramba se bo aktivirala, N bodo prihajali bližje golu in morda nenadno podali, streljali ali vtekali. Tudi obrambo so bo, s skupno kombinacijo, ki bo sledila, lažje razbilo!
Po novem modelu lahko pričnejo igrati tudi starejši! Na zahteve modela se ni težko navaditi, celjske članice so ga hitro osvojile, seveda imajo še nekaj pomanjkljivosti. Vsak, če hoče, se lahko nauči žogo loviti gor, teči namesto poskakovati, igrati proti golu in točno podajati, slednje je še najtežje, ker je vezano na pravilno, tudi napak avtomatizirano lovljenje in držanje žoge. To dokazuje, da izgovori, da je z novo tehniko treba pričeti z najmlajšimi, niso na mestu. Je pa treba vztrajati in predvsem igralci sami morajo hoteti spremeniti način igranja.
Situacijske vaje smo pričeli sestavljati tako, da so igralci vadili več različnih elementov. V vajah, ki se naj končujejo s strelom, običajno sodelujejo trije N, dva podajalca in strelec, vsak lahko izvaja določen element- eden se odkriva in preigrava, drugi se zaleti in podaja, tretji prodira in strelja.
Kaj smo še opazili?
Igra brez žoge
Igralec mora biti soigralcu vedno pripravljen pomagati, se mu pravočasno odkriti, da ne bo žoge zapravil, sploh, če bi se naj igralo brez metanja žoge ob tla, le s tremi koraki l-d-l in eventuelno podajo v skoku. V protinapadu vsi diagonalni igralci pričakujejo podajo, v napadu pa vseh pet.
Pred sprejemom z desne se je treba postaviti »pred žogo«, tako se lahko takoj strelja ali poda. Pri podaji z leve, se je treba včasih, med letom žoge, postaviti malo nazaj, da bi žogo kar najhitreje, skozi predročenje, prenesli v NP oziroma v položaj za strel.
Sprejem žoge
Pri sprejemu z desne se pogosto nepotrebno prenaša žogo predse ali nad glavo. Izgublja se čas, namesto,da bi so jo takoj preneslo nazaj, v NP, v zamah, hkrati z odsukom trupa in se pripraviti za strel ali dolgo podajo.
Pogosta napaka je lovljenje z objemanjem žoge z dlanmi preveč s sprednje strani (palca nista pod ostrim kotom), dlan je potem pred metom zaprta, obrnjena navzdol, kar strele in podaje otežuje. Nekateri žogo ulovijo s celo dlanjo in jo tako tudi držijo, to pa ovira delo zapestja.
Za otroke je, namesto poševnega, primernejši čelni zamah, dvig žoge nad glavo z obema rokama, z odsukom trupa. Najprej naj, iznad glave, podajajo z obema rokama, ko sta roki skoraj iztegnjeni, meče se iz ramena. Če kasneje, pred metom, levo roko odmaknejo, dobimo pravilni zamah naprej, brez značilnega zvijanja roke ipd.!
Igra z žogo
Veliko težav je s pravočasnim, ne prezgodnjim zaletom. Za sprejem žoge v sprintu se ne sme zaleteti prezgodaj, hkrati s podajalcem. N mora upoštevati, da bo med 5-7m dolgo podajo naredil dva koraka (ugotovili smo, da je razmerje korakov in leta žoge 1:3) zato se naj zaleti šele, ko ga podajalec pogleda. Ko se ta po zaletu zaustavi, soigralec starta z 10m, naredi dva hitra koraka in žogo sprejme ravno tako na 8m a v sprintu. Če bi se zaletel hkrati s podajalcem, bi jo moral sprejeti v mestu!
Ne pozabiti vaditi sprejem žoge na desni nogi za igro s tremi koraki, l-d-l, brez metanja žoge ob tla, s čemer B predvsem ponudimo priložnost za prekršek in prekinitev napada.
Z enim vodenjem lahko pretečemo cca 10m: l-d-l + skok- met ob tla- l-d-l + podaja ali strel.
Žogo je treba stalno nositi v NP, tudi med preigravanjem, da lahko takoj streljamo ali podamo na daleč, ne pa da žogo sunemo le do soseda. Če pridemo obrambi preblizu, z žogo pred telesom, ni časa za dvig žoge v zamah.
Lažni korak pri preigravanju naj spremlja tudi lažni pogled v lažni smeri, preigravanje bo bolj prepričljivo.
Za ustvarjanje viška je posebej pomembno, da že krilo z zaletom ali preigravanjem pritegne nase tudi drugega B.
Realizacija v protinapadu, z žogo zadnje tri korake nad glavo, je gotovo boljša, kot z zamahom šele ob odrivu!
Oddajanje žoge
Opazili smo, da branilci na N, z žogo v NP, veliko bolj reagirajo, kot, če žogo nosi pred sabo, skušajo n.pr. podajo prestreči, čemur pa se zlahka izogne s podajo v drugo smer. B mislijo,da bo N podal tja kamor je nakazal.
Pred metom je pomembna, že omenjena, odprta dlan. Pri kratkih podajah žogo lahko čakamo z odprtima, proti žogi obrnjenima dlanema in bosta sprejem in podaja še hitrejši. Po lovljenju se roko z žogo samo iztegne, brez zvijanja in pregibanja roke ali dodatnega zamaha nazaj.
Najprej učimo kratkih podaj, samo z odpiranjem dlani! Dolge podaje bodo prišle na vrsto, ko se bo dobro obvladalo krajše. Podaje zunanjega na nasprotno krilo, morajo biti ostre in točne sicer bo krajni B krilo pravočasno pokril.
Podaja se naj z oplazenjem žoge, le tako podano žogo bo soigralec zanesljivo ulovil.
Vsak se na trudi podajati v rame, roko iztegniti v tej smeri, za žogo.
V soigralca, ki mu podajamo, pogledamo šele zadnji trenutek, tudi pri strelih ne »telefoniramo«.
Tudi pregled nad igro lahko posebej vadimo- med gibanjem z žogo je treba pogledati po celotnem igrišču, za položaj igralcev pa je treba vedeti že pred sprejemom žoge- gledanje brez žoge po igrišču, ne le v žogo.
Met se začne z ramenom zato se naj tudi vara le z ramenom, brez dolgih zamahov naprej nazaj.!
Upoštevajmo, da sta za izgubljeno žogo običajno kriva dva, podajalec in sprejemalec. Za slabo odločitev v igri pa trije, tisti, ki podaja, tisti, ki se ne odkriva in tisti, ki se nepotrebno odkriva! To se lepo vidi n.pr. pri paralelnih namesto diagonalnih podajah v protinapadu.
