DOMOV

PREDSTAVITEV

VADBA

TURNIRJI

ROKOMETNA
ŠOLA MLADIH

SEMINAR

LITERATURA

STROKOVNI PRISPEVKI

POVEZAVE

Hitrejši protinapad, po vsaki osvojeni žogi!

Tone Goršič

V igri vodilnih slovenskih ekip in reprezentanc se za skupne protinapade obrambe vratarjev in nenadoma osvojene žoge premalo izkoriščajo. Ne moremo računati le na protinapade po nasprotnikovih napakah in "dajanju žoge branilcem v roke". Skupni protinapadi, po vsaki osvojeni žogi in hitrejši protinapadi, s takojšnjim sprintom, brez obotavljanja, vseh igralcev na svoja mesta v napadu, so precejšnja in pomembna rezerva!

Neizpeljanim, prepočasnim protinapadom botrujejo navidez neopazne napake, tako taktične kot tehnične. Vsak detalj je pomemben! Če se ga ustrezno izvede, se doseže gol več in tekmo dobi! V nadaljevanju opisujemo šest razlogov za (ne)uspešne skupne protinapade.

1. Protinapad samo z enim sprejemalcem žoge in neupoštevanje pravila diagonalnih podaj vplivata na hitrost izvedbe protinapada

V sistemu 1:2:3 žogo običajno sprejema srednji zunanji napadalec, ostala dva pa tečeta vsak po svoji strani. Sprejemalec izbira med petimi soigralci, kar je zamudno, še posebej, če mu vratar poda iz iste, paralelne strani. Takrat se mora za žogo še obrniti nazaj in izgubi pregled nad soigralci ter nasprotniki- skica 1. Poleg tega nasprotniki z agresivnim kritjem lažje ovirajo protinapad z enim sprejemalcem kot z dvema.

Že od nekdaj! priporočamo sistem 2:2:2 po globini (in 3:3 po širini), z dvema sprejemalcema žoge- skica 2. Sistem sestavljajo: obe krili (LK, DK), ki sta igralca prve skupine (1L,1D) in v protinapad pobegneta, pivot in levi zunanji sta igralca druge skupine (2D, 2L) in dva zunanja (S in D), ki sta sprejemalca (3L, 3D) in, vsak na svoji strani, čakata na vratarjevo podajo ter izvajata proste mete,

Igralci si pri izbiri podaje pomagajo s tremi pravili:
- podati diagonalno,
-odkriti se za sprejem diagonalne podaje,
-prednost dajati dolgi podaji.

Sistem 2:2:2 vzpodbuja k cikcak podajam, že od vratarja naprej, saj tudi zanj velja diagonalno pravilo podaj. V skupnem protinapadu naj bi vsaka podana žoga prešla vzdolžno polovico igrišča, kar nasprotnikom pri vračanju otežuje pregled nad napadalci. A to ni edini razlog za diagonalne podaje:
- soigralcu je težje točno podati paralelno, njemu pa je žogo težje loviti z zadnje strani, podane v hrbet,

- napadalci, ki pričakujejo žogo z nasprotne strani imajo boljši pregled nad igro; pri prekratkih in paralelnih podajah se obračajo povsem nazaj, zgubljajo pregled in celo trčijo v branilca- se prebijajo,

- ob podajah levo-desno se tudi nasprotnikov vratar giba in težje točno postavlja, kot, če žoga potuje le po eni strani.

Sprejemalca oziroma igralci z žogo vsakič izbirajo med tremi soigralci na nasprotni strani. Če bodo žogo lovili takoj "gor", v napadalno prežo, brez spuščanja žoge pod pas in kroženja z roko, bodo podajo še lažje izbirali in ne bodo podajali na hitro, s kratkim, za točno podajo, neustreznim zamahom. Če se jim ne bo nihče odkril, bodo žogo vodili ali podali paralelno. Toda teh podaj ne bi smelo biti, saj velja pravilo, odkrivanja na diagonalni strani!

2. Razpored igralcev v obrambi za skupni protinapad

V obrambi moramo igralce razporediti tako, da bodo v protinapad stekli vsak po svoji strani in bo zagotovljeno ravnotežje 3:3. Osnovni, idealni razpored je (glej skico 2): zunanji levičar in srednji zunanji sprejemata vsak na svoji strani, pivot teče po desni in zunanji (strelec) po levi. Enako je tudi, če so vsi tri zunanji desničarji. Če levičar žoge ne sprejema, mora pivot teči po levi strani. V 5:1 coni je idealno, če je sprednji pivot, ker ima najbližje do svojega mesta v napadu in branilce takoj pritegne nase.

3. Počasnost prehoda v protinapad po nepričakovano osvojenih žogah je največji problem!

Predvsem sedaj se pokaže prednost sistema z dvema sprejemalcema. V njem smo lažje postavili pravila kako skupni protinapad izpeljati iz netipičnih situacij ?

Ko žogo nenadoma osvoji igralec, ki ni zadolžen za sprejemanje žoge, igralci velikokrat ne vedo kaj storiti, ali steči naprej ali se odkriti in priložnost za hiter protinapad steče po vodi. S to neodločnostjo tudi nehote povzročijo osnovno napako igralca, ki, potem ko nenadoma osvoji žogo, kratko poda najbližjemu, namesto, da bi, po pravilu diagonalnih podaj, takoj podal na drugo stran!, "sprejemalcu"- igralcu, ki je zadolžen za sprejem žoge na nasprotni strani. Ostali pa naj bi takoj stekli naprej, na svoja mesta- skica 3.

S podajo "čez" bo protinapad bistveno hitrejši in nevarnejši! sploh, če bodo igralci znali začasno zamenjati mesta! Če bo igralec, ki bo nenadoma dobil žogo, krilo, ga lahko na njegovem mestu v protinapadu (napadu) začasno zamenja zunanji igralec. Če bo žogo dobil zunanji- nesprejemalec, ga naj v napadu zamenja drugi zunanji, če žogo dobi pivot, jo naj odda sprejemalcu in teče na svoje mesto. V vseh primerih bodo spet vsi igralci takoj v sistemu protinapada- glej skico 3.

Podaja "čez" velja za branilce na mestih 1,2,5,6. Za srednje branilce (srednji in sprednji v 5:1) velja, da podajo tistemu sprejemalcu proti kateremu so obrnjeni, ga bodo videli prej.

Pravilo podaje "čez" velja tudi za podaje iz outa in za vratarjevo podajo v igro. Ne podajati najbližjemu, ta lahko brez oklevanja steče naprej, saj ve, da prve žoge ne bo dobil!- skica 4.

Out naj izvajata sprejemalec ali vratar, če je le dovolj blizu. Tako dobimo igralca več v napadu- skica 5.

Vidimo, da je tak način reševanja opisanih situacij vsakič mogoč le v sistemu 2-2-2, v katerem je na drugi strani igrišča vedno na voljo igralec- sprejemalec- glej skico 3.

Ponavljamo, vsi igralci morajo ob vsaki osvojeni žogi takoj vedeti kaj jim je storiti!

4. Prepočasen prehod pivota v protinapad

Pivot naj takoj, ko ekipa osvoji žogo, sprinta! naprej, nekoliko po levi ali desni strani, ob črto 6m, šele od tam se naj odkriva tudi nazaj, na 9m. Tako bo pritegnil nase enega, dva branilca in izpraznil prostor zunanjim za prehod v protinapad. Napak je, če se med tekom ozira levo- desno, za žogo. Tudi, če bi jo dobil, bi branilce težko preigral.

5. Menjavanje mest zunanjih v protinapadu

branilcem otežuje postavljanje homogene obrambe. Sistem z dvema sprejemalcema ponuja več variant menjav mest. Osnovni sta:
- če žogo sprejme desni sprejemalec (3D), levi steče na desnega zunanjega!, 3D pa na mesto srednjega- skica 6. Ta varianta je pomembna novost, ki prinaša hitrejši protinapad tudi po sprejemu 3L,

- če žogo sprejme 3L, poda 3D, ta pa 2L, ki vteka na mesto S, 3L teče naravnost na mesto L.

6. Dajanje prednosti skupnemu pred grupnim protinapadom

Če žogo osvoji sprednja linija protinapada, morajo igralci oceniti ali bodo lahko sami dosegli zadetek ali naj žogo raje podajo nazaj, sprejemalcu, sami pa stečejo naprej, na svoja mesta. Nasprotniki se namreč hitro vračajo, igralec z žogo pa bo sam težko uspešno prodiral med njimi. Bolje je poteza več, kot na silo riniti med branilce. Zato je tudi podaja pivotu v sredino igrišča, slaba, težko se bo prebil mimo branilcev.

7. Menjavanje igralcev po sistemu obramba-napad in določanje vlog v protinapadu

Za menjavanje igralcev med protinapadom in vračanjem velikokrat ni časa zato bi bilo dobro, da se igralci, ki jih menjavamo, za slučaj, ko se ne bodo mogli menjati, naučijo igrati v vseh fazah igre. Za te primere jim tudi določimo vloge v protinapadu in napadu oziroma v obrambi. Sicer pa trenerji z menjavanjem ne bi smeli pretiravati in naj bi igralce raje osposobili tudi za igro v obrambi oziroma v napadu. Poleg tega je hitro menjavanje med protinapadom in vračanjem možno samo en polčas!

Včasih ne izkoristimo igralčevih kvalitet v protinapadu, ker ga nimamo v obrambi ?!

Vsakič, ko igralca zamenjamo, se mora vedeti katera dva sprejemata žogo in kdo teče na mesto pivota! Brez pivota ni veliko uspešnih skupnih protinapadov. Če imamo v obrambi dva pivota, naj oba stečeta ob črto.

Razloga "za" menjavanje med protinapadom: "boljši napadalec pripomore k močnejšemu zaključku protinapada" in, "po neuspešnem protinapadu ni treba izgubljati časa še z menjavo", ne odtehtata pomembnosti sodelovanja vseh šest igralcev v protinapadu, v maksimalni hitrosti, če so ti uigrani! Sicer pa je pristop do izvajanja protinapada stvar trenerja, odvisen bo tudi od sposobnosti igralcev in ga bo vsak trener najbolje rešil sam.

Vse opisane situacije lahko tudi vadimo. Sestaviti moramo vaje, ki bodo situacije predstavljale. Posebej vadimo protinapade po vratarjevi podaji z leve in desne strani gola, iz outa, po odbitih in nenadoma osvojenih žogah branilcev- nesprejemalcev. Trenerjevo glasno "sufliranje" aktivnosti igralcev med protinapadom ter zaustavljanje igre in ponavljanje pravilnih rešitev so učinkovite metode izpopolnjevanja protinapada.

Posebno pozornost pa bomo morali posvetiti tehniki dolgih podaj v sprintu, za katere je pomemben takojšni dvig žoge visoko nad glavo, met iz ramena in oplazenje žoge s prsti.