Uspešno
predavanje in prikaz na slovenski rokometni šoli na Rogli 2007
Tone Goršič, prof.
Slovenska šola rokometa- Rogla 2007
Nov Model tehnike napadalcev- izvedba elementov, napake, vadba
Ustvarjanje Modela tehnike napadalcev
Kljub dolgoletnemu predstavljanju in prikazovanju Modela tehnike napadalcev, ki se z leti ni spreminjal, le dopolnjeval se je, ga trenerji v praksi, razen nekaterih celjskih, ne uporabljajo kaj dosti. O Modelu je bilo tudi veliko napisanega, nazadnje v knjižici Nov model tehnike napadalcev, opremljeni tudi s številnimi fotografijami. Maja letos smo model (knjižico) na seminarju uspešno predstavili s celjskimi starejšimi dečki, s katerimi sem, ob pomoči trenerja Murka, model preizkušal v pretekli sezoni. Po modelu sva delala tudi s trenerjem Kovačičem in celjskimi kadetinjami. Obe ekipi sta zasedli prva mesta na državnem prvenstvu, najbrž je tudi model pomagal.
Na model doslej ni nihče imel »glasnih« pripomb toda »prijel« se še ni. Rokomet se sicer vse bolj igra tako kot Model predvideva vendar bolj kot plod inventivnosti igralcev, ne pa idej strokovnjakov. Prav bi bilo, da bi slovenska stroka zavzela jasno stališče do predlaganega načina igranja, saj bi njegova osvojitev v praksi pomenila (prepričan sem) bistven napredek slovenskega rokometa. To bi lahko bila naša rezerva in prednost pred ostalimi državami!
Ekipa, ki bo pričela igrati po tem modelu, bo gotovo igrala boljše! (T.G.)
Kako se igra v napadu, tudi vrhunskem
(Prikaz igre demonstratorjev »po starem«)
Rokomet se igra vse hitreje, vse bolj v teku, z menjavanjem mest, vse manj se podaja izpod zapestja, tudi dolge podaje večkrat vidimo toda pri izvajanju teh zamisli je še vse preveč pomanjkljivosti. Z boljšo tehniko bi prišli do še boljšega uresničevanja cilja napada ustvariti priložnost za strel in njegovih dveh osnovnih principov, kontinuitete nevarnega napadanja in presenečanja branilcev (B).
Napada se na dva osnovna načina:
- napadalci (N), po nekaj nenevarnih podajah »okoli«, izvedejo naučeno kombinacijo toda v pripravi nanjo obrambe ne razbijajo, so premalo napadalni;
- v napadu improvizirajo že od začetka napada ali, če s kombinacijo ne uspejo. Do priložnosti za strel se poskuša priti predvsem z individualnimi akcijami, ki velikokrat uspejo, predvsem zaradi neokretne, počasnejše, paralelne obrambne preže branilcev. N preigra B, pritegne nase še enega B in višek je tu. Toda veliko je tudi neuspešnih akcij in kombinacij, zakaj bomo prikazali v nadaljevanju. Ko bodo B uporabljali diagonalno prežo in napade večkrat prekinjali, bodo ti prisiljeni napadati drugače, tako kot predvidevamo v Modelu.
Kako naj bi se po »novem« napadalo- štiri značilnosti modela
N se morajo, če hočejo uspešno uresničevati cilj in oba osnovna principa napadanja, vsakič z žogo zaleteti proti golu, pritegniti dva B in streljati ali podati enemu izmed petih soigralcev, ne le sosedu in ta podaja mora biti tehnično in taktično dovršena! Te zamisli bodo prav gotovo lažje uresničevali z značilno aktivnostjo rok, trupa in nog opisano takole: »napadalci naj bi vse tri sekunde napadali z žogo nad ramenom, s tekalnimi koraki, čelno obrnjeni proti golu, s podajami stalno v višini prsi«. Tako so na trenutke igrali tudi mladi, s katerimi smo Model preizkušali.
Sedanji način napadanja s spuščanjem žoge pred telo, metanjem žoge ob tla, zaletom bočno proti golu, z različnimi kratkimi poskoki in koraki, s premalo točnih podaj, omogoča prekinjanje in oviranje kontinuitete napadov. Premalo nevarnih napadalcev, ki bi lahko v danem trenutku dobili žogo, branilcem pomaga pri reševanju nevarnih situacij in omogoča njihovo podvajanje!
1- Napadalci naj večino elementov izvajajo v »napadalni preži« (NP)
N žogo po sprejemu spuščajo dol, predse, z njo krožijo in šele nato dvigujejo za met, nekaj časa jo imajo izven igre, z njo ne morejo narediti ničesar, niso nevarni. S svojimi potezami ne presenečajo B, saj z žogo pred telesom, podajajo le sosedu.
V igri naj bi žogo takoj!, povezano, hkrati z lovljenjem, dvignili nekoliko nad glavo, v pokrčeno vzročenje. Med nošenjem žoge v NP sta kota v komolcu in pod pazduho vsaj 90°, komolec je odmaknjen vstran, dlan z žogo je čimbolj odprta, obrnjena navzgor in navzven. Roka je nekje na polovici poševnega zamaha za strel ali dolgo podajo, tako jo je pred strelom ali dolgo podajo treba le še malo iztegniti.
Ključno je takojšnje, povezano lovljenje žoge "gor", v NP, ne na prsi ali celo pod pas! Tako je »žoga stalno v igri« in celotne! tri sekunde izrabljamo spodaj naštete prednosti igranja v NP. Če žogo dvignemo kasneje, smo medtem že naredili 1-2 koraka, za met zmanjka časa pa žogo vržemo ob tla! Pri navajanju na igranje v NP, moramo lovljenju »gor« posvetiti največjo pozornost!
Seveda podajamo tudi brez dvigovanja žoge, takoj, če je soigralec v dobri priložnosti za strel. Toda tudi sedaj, lahko namesto suvanja ali podajanja izpod zapestja, žogo mečemo, le uloviti jo moramo samo z gibom v zapestjih in odpiranjem dlani in že bo pripravljena za iztegnitev podlakti- za kratko podajo.
Prikaz igranja v NP: pepček 3:2, (4:3). Brez vodenja. Lovljenje žoge »gor«, v NP; sprejem na desni; lažne podaje iz ramena; lažni pogled; gibanje po podaji. Igralci vloge menjavajo ob izgubljeni žogi in opisanih napakah.
Zakaj igrati v NP? Skupni imenovalec vseh razlogov je nevarnejši napad in manj izgubljenih žog!
1- N je z žogo v NP nevarnejši, takoj je pripravljen za nenaden strel, B ga težje ovirajo in blokirajo,
2- visok položaj roke z žogo N vzpodbuja k strelom!, zamahniti mora samo še naprej (z bičem),
3- N lahko takoj poda vsakemu, ne le sosedu, B težje prepozna njegovo namero in pri kritju zamuja,
4- igranje v NP omogoča večjo ustvarjalnost (n.pr. dolge podaje) in k njej tudi vzpodbuja, sploh, če imajo N pregled nad igro,
5- N obrambo bolj razbijajo, na pripravljene za strel B bolj reagirajo in prej nastajajo »luknje«,
6- N lahko globje napadajo, se lažje izmikajo prekrškom B ter prekinjanju nevarnega napada,
7- igranje v NP in v teku napadalce odvrača od metanja žoge ob tla zato igrajo hitreje in nevarneje,
8- iz NP bo prestreženih najmanj podaj, saj B namere N težje »prečitajo«, kot n.pr. pri suvanju žoge,
9- streli in podaje, so z žogo visoko nad glavo ravni in bolj precizni, kot po raznih drugih zamahih,
10- realizacija strelov, zlasti z 6m, je boljša saj vratar strel težje »prečita«, če ima N žogo dlje časa pripravljeno za met,
11- ukvarjamo se le z eno tehniko, poševni zamah nazaj, je enak zamahu v NP, za strel in za podajo,
12- začetniki z žogo nad glavo (v obeh rokah) igrajo veliko lažje in jo tudi pravilneje mečejo.
2- Rokomet igrajmo s tekalnimi koraki- v sprintu
S tremi, dolgimi (3-4m), tekalnimi koraki smo hitrejši, prodornejši, nevarnejši! B nas težje ovirajo s prekrški. To občasno dokazujejo tudi mnogi vrhunski igralci (Dobelšek, Zorman). Tekalni koraki so hitrejši kot menjalni koraki ali dokoraki!, ki jih zlasti dekleta rada uporabljajo, ko si »okoli cone« podajajo brez pravega zaleta. Če na žogo čakamo v skipu, jo sprejmemo v gibanju, na desni nogi, takoj prenesemo v NP in naredimo tri dolge korake, l-d-l, žoge večinoma ni treba metati ob tla!, saj lahko, ob aktivni igri ostalih, streljamo ali podajamo že po prvem, drugem ali tretjem koraku. Igra s strelom ali podajo ob prvem koraku, tudi v skoku, je najbolj nevarna, saj B pri oviranju N zamujajo! Najbolje je, da se trije koraki končajo z odrivno nogo, ko se lahko strelja ali poda tudi v skoku in s tem pridobi še »četrti korak«! Zato se moramo žogo naučiti sprejemati na desni nogi, kar rešujemo, s krajšim vmesnim korakom ali menjalnim korakom, med letom podane žoge.
Žogo se velikokrat tudi povsem nepotrebno meče ob tla, vidimo n.pr. zalet: korak- met ob tla- korak. Metanje ob tla je zamudno, N se izpostavljajo prekrškom in prekinjajo kontinuiteto napadanja.
Vaja- pepček 3:3 ali 4:4 (brez vodenja). Prikaz igranja v teku ter odkrivanja, sprejemanja na desni, lovljenja gor, igranja s tremi tekalnimi koraki, izmikanja prekrškom, podaj v skoku in gibanja po podaji.Ne prepovedujmo metanja ob tla, bolje je zahtevati lovljenje gor- učinek bo isti!
Počasen zalet ni tako nevaren kot v sprintu!, ko uspešneje prodiramo, preigravamo in streljamo! Toda ne smemo se zaleteti prezgodaj, ta napaka je v igri stalno prisotna! Igralec pozabi, da bo med letom žoge naredil 2-3 korake! N naj starta šele, ko podajalec zalet konča in ga pogleda a steče z vso hitrostjo. Le redko vidimo tri zaporedne zalete v sprintu, tretji N običajno žogo dobi že v mestu!, ker se je zaletel hkrati s podajalcem! Paziti moramo tudi na položaj pred zaletom. Oceniti moramo ali bomo prodrli do črte ali streljali pred B, torej, kje bo žogo najbolje sprejeti.
V vzpodbudo: počasnejši igralec je lahko dovolj hiter z igranjem v NP in z dolgimi, tekalnimi koraki!
3- Napadalec z žogo naj bo čim večkrat čelno obrnjen proti golu, namesto bočno
Tako bo stalno imel pregled nad vsemi igralci, obrnjen bočno, v eno stran, nima pregleda nad vsemi
igralci. Lažje in uspešneje bo podajal in prodiral v obe strani ter streljal na različne načine. Čelno postavljen namesto bočno, bo v dvobojih z B stabilnejši. Za čelno igranje se naj v smer sprejema žoge ali podaje obrača le v bokih, noge naj ima stalno obrnjene proti golu. To še posebej velja za gibanje v levo stran (desničar), ko v desnem bočnem položaju izgubi pregled nad desno stranjo, ne more streljati pa tudi prebijanje naredi prej kot, če igra čelno. Če bo N proti golu igral v teku, bo gotovo igral čelno.
Vaja- napad 5:4- streljati po enem napadu od krila do krila. Prikaz in vadba igranja v NP, v teku in čelno, od krila do krila, tudi s podajo S-DK (LK). Vsak poskusi prodreti in streljati. Pazimo na pravočasen zalet, lovljenje gor, sprint med dva B, podaje z odsukom trupa. Kasneje zahtevamo ostre podaje z oplazenjem, v višino prsi. Maksimalna aktivnost B je bistvena za učinkovito vadbo N.
4- Žoga naj med napadalci stalno potuje v višini prsi ali še višje
Podaj s suvanjem žoge in izpod zapestja, razen, ko situacija narekuje takojšnjo podajo, skoraj ni več. To narekuje igranje v NP. Poleg tega so te podaje velikokrat tudi netočne, prenizke ali previsoke. Pot žoge v napadu naj bi bila stalno ravna, v višini prsi, ne pa gor, dol, naprej, nazaj. Med tekom so roke v višini prsi, tu se žogo najlažje lovi. Po lovljenju "gor", je žoga sicer nad glavo toda pri podaji se roko iztegne proti soigralcu in žoga je spet v višini prsi. Žoge ob lovljenju ne spuščamo "dol" in ne krožimo z njo. Tudi za prepričljivo, lažno podajo je dovolj samo gib v ramenu, ni treba zamahniti do konca nato pa roko še enkrat dvigniti! Pod pas žogo spustimo le pri podaji od tal in spodnjem strelu.
S točnostjo in načinom podaj se trenerji ne ukvarjajo dosti toda velikokrat je podaja ključna za dosego gola!
Kam podati soigralcu!? V višino prsi ali višje, z desne v rame, v zamah, z leve nekoliko pred levo rame, na dosego rok, vsekakor pa stran od B, da bo N težje oviral. Soigralec pri lovljenju ne sme izgubljati časa in prekinjati kontinuiteto napada.Za lažje lovljenje se mora žoga vrteti nazaj.
Napad 6:5, brez menjavanja mest, je test znanja napadanja po novem Modelu- opazujemo upoštevanje vseh štirih značilnosti Modela: predvsem pravočasen start, lovljenje v NP, zalet v teku med dva B, točne podaje. Do strela mora priti v enem napadu, od krila do krila, tudi z dolgo podajo S na krilo. Pivot je med B 2-3 (4-3).
Povzetek
Napadanje 1-3 sekunde z žogo nad ramenom, s tekalnimi koraki, čelno obrnjeni proti golu, s podajami stalno v višini prsi bodo prinesli še boljši rokomet!
Prepričani smo lahko, da bodo tisti, ki bodo igralce, tudi članske ekipe, pričeli uvajati v igranje po Modelu, naredili pomemben skok v kvaliteti! Uspešnost bo odvisna predvsem od hotenja igralcev po novem načinu igranja in odpravljanju napak. Trener pa bo moral znati prednosti Modela in tehnike elementov predstaviti, biti vztrajen in sposoben učiti ter napake odkrivati in odpravljati.
Res je, da je tak način igranja treba vpeljati že pri mladih toda tudi člane se da navaditi na lovljenje gor, igranje v teku in čelno saj večina trenira dvakrat dnevno!
Ni treba, da vsi igralci igrajo po tem modelu, vsekakor naj tako igrajo zunanji, predvsem dirigent-srednji!
Tudi vrhunski »grešijo«, krožijo z žogo, jo mečejo ob tla, poskakujejo... Res je, igrajo pač po svoje, igranje po Modelu je nov način igranja, po katerem bi tudi vrhunski bili še boljši. Tako odgovorimo igralcem, če nam bodo rekli: »saj tudi ta in ta igra tako…«
Najpomembnejše značilnosti in napake izvedbe taktično tehničnih elementov
(Prikaz ob variantah napada L-LK-L-S- na cono 6:0, P je med 3-4. Vsak poskusi prodreti do črte.
Ni vseeno kako, s kakšno tehniko žogo lovimo, držimo, nosimo, jo mečemo, kako se z njo gibamo. Na kratko bomo opisali izvajanja elementov, ki prinašajo bolj ustvarjalno in uspešnejšo igro v napadu in protinapadu. Vse elemente z žogo naj bi izvajali v skladu s štirimi značilnostmi novega Modela
Igra brez žoge- odkrivanje, zalet
Odkrivati se morata predvsem krilo in pivot. Krilo se odkriva naprej-nazaj, z 1-2 korakoma proti golu, v B in s hitrim odskokom nazaj, proti outu, ne pa s tekom proti centru! Odkriti se mora, ko ga podajalec pogleda, sicer ga B spet pokrije. Tudi pivot se naj ne odkriva prekmalu, zagradi se od B in se v prazen prostor odkrije v zadnjem trenutku, ko žoga zapusti podajalčevo roko, sicer ga B pokrije še pred sprejemom žoge. Zunanji in krila se morajo vsakič po podaji postavljati v nov, nevaren položaj, z širjenjem, oženjem ali tekom naprej!
Na podajo se čaka v skipu, da se lažje starta in žogo sprejme v sprintu! Velikokrat N ne poda takoj in se soigralec branilcu preveč približa, se zaustavi ali tek upočasni in izgubi hitrost za prodor in strel. Silovito naj starta šele, ko ga podajalec pogleda! Če se B pričnejo braniti globje, se morajo tudi N pomakniti za toliko nazaj, da se bodo lahko zaleteli v sprintu!
Ne žoge čakati v mestu. Let dolge žoge N lahko izkoristi za postavljanje v položaj za uspešno nadaljevanje igre- za takojšen strel, podajo ipd.
Sprejem žoge- lovljenje, zamah nazaj
Žogo naj bi sprejeli na desni nogi, da bi po treh korakih, l-d-l, streljali ali podali, tudi v skoku. Žogo ulovimo na kratko, s povešenimi dlanmi, le z gibom v zapestjih! Če takoj ne podamo, lovljenje po najkrajši poti povežemo v NP! Sočasno z lovljenjem gor se, za strel ali različno dolge podaje, v bokih tudi primerno odsučemo! Tako dobimo enostaven poševni zamah, nazaj, navzgor, brez kroženja z roko ali dviganja komolca. Na koncu zaleta mora N biti pripravljen za oboje, strel in podajo- glej položaj roke in telesa!
Poznamo tudi čelni zamah- z dvigom žoge z obema rokama izpred prsi, visoko nad glavo. Slednjega uporablja pivot, ki nima veliko prostora, pa zunanji pri prodorih skozi obrambo in pri dolgih podajah v sprintu v protinapadu. Strelci v skoku od daleč uporabljajo tudi zamah z »bičem«, dvigom komolca, kdor te moči in sposobnosti nima, naj uporablja osnovni, poševni zamah nazaj navzgor.
Za vse mete je pomembno takojšnje odpiranje dlani, kar je za kratke podaje že dovolj.
Žogo z obema rokama držimo s strani, s palcema pod kotom 60°, v obliki črke A!, da bo dlan z žogo pred metom odprta! Če žogo pri lovljenju objamemo preveč s sprednje strani, bo dlan zaprta. Tudi po odboju žoge od tal je treba dlan takoj odpreti- da se žogo meče in ne suva.
Pri sprejemu z desne strani žoge ne prenesemo predse, zadržimo jo v NP, z leve v desno jo prenesemo skozi predročenje ali iznad glave.
Če takoj po sprejemu prodiramo mimo B, z žogo sunemo gor, naprej in ga obidemo.
Gibanje in igranje z žogo- prenašanje žoge mimo B, prodor, preigravanje, lažne podaje
Zalet ni element, ki bi ga vadili posebej!, je sestavni del prodora ali variant strelov od daleč. Pri vseh teh elementih se, z žogo v NP, z 1-3 tekalnimi! koraki zaletimo, običajno med dva B. Če ne streljamo, zalet končajmo B čim bližje. Trije koraki, podaja v skoku in nošenje žoge v NP nam to omogočajo. Praviloma naj vsak N z žogo najprej poskusi prodreti do črte, če tega ne more, naj strelja pred obrambo, s tal ali v skoku ali poda trenutno najbolj nevarnemu soigralcu, enemu od petih. Tako dobimo željeni, stalno! nevarni "nalet", ki vsebuje tudi dolge podaje. V vseh situacijskih vajah napada mora vsak N skušati prodreti do črte in streljati.
Nenevarne zalete, ki niso usmerjeni proti golu, B izkoristijo za izpadanje in prekinjanje napada. Vsi trije koraki N morajo biti usmerjeni proti golu, do B. Zaustavi se naj v širokem razkoraku!
Če N želi igrati stalno čelno proti golu, se mora levo- desno obračati samo v bokih, noge ima obrnjene proti golu, če teče ob coni pa je trup obrnjen proti golu.
Včasih mora N, ko si hoče za akcijo povečati potrebno število korakov, žogo vreči ob tla. To naj stori na začetku zaleta, sicer se bo B preveč približal in ga bo ta oviral.
Žogo mimo B prenašamo v vzročenju, z žogo pred telesom hitro pride do branilčevega prekrška. Tudi med premahom v vzročenju je žoga stalno na odprti, navzven obrnjeni dlani, pripravljena za podajo v levo ali desno, tudi na večjo razdaljo.
Preigravanja s tekalnimi koraki so hitrejša od menjalnih ali doskokov v razkorak. Pomemben je širok položaj nog, v katerem smer lažje spremenimo. Tudi med preigravanjem naj bi ostali v čelnem položaju, z žogo v NP, pripravljeno za strel ali podajo na vse strani, zato je za preigravanje v levo dobro uporabiti zakorak. Pri zamahu preko glave B ni treba narediti cel zamah, spet bomo morali roko dvigniti in B na s bo zgrabil.
Morda komu preigravanje v NP ne ustreza, toda cilj preigravanja je predvsem pritegniti sosednjega B in podati komurkoli tik pred branilčevim prekrškom! To lahko storimo le z žogo v NP!
Oddajanje žoge- streli in podaje
Zamah nazaj za strel ali dolgo podajo naj bi bil enak: poševno nazaj, navzgor, visoko nad glavo, do napetih prsnih mišic, hkrati z odsukom trupa za 45-90°. Za močan in precizen strel ali dolgo podajo je dovolj tudi žogo iz NP le visoko dvigniti in se hkrati v bokih odsukati. Enak zamah je logičen tudi iz taktičnega vidika, pripravimo se za strel in streljamo ali podamo!
Pri zamahu naprej je bistvena gibalna veriga: rame-komolec-zapestje. Met s pravilnim vključevanjem teh sklepov bo močan in precizen! Sposobnejši si pri strelu pomagajo z »bičem«, najprej komolec dvignejo in podlaket povesijo nato pa komolec hitro potisnejo naprej. Pred metom- zamahom naprej- je komolec pred žogo, dlan je odprta, obrnjena navzgor in navzven- za strele v vse kote, poklop v zapestju ter oplazenje žoge pri podajah. Pomni, odprt položaj dlani bo odvisen od načina lovljenja in držanja žoge.
Pri strelih ni tako pomembno kako zamahnemo nazaj, saj se met prične z gibanjem roke naprej, gotovo pa razna kroženja in zvijanja roke v komolcu ne dajejo točnih strelov, podaj pa še manj! Strelja se iz ramena in prsnih mišic zato rame pred metom visoko dvignemo. Roka potuje naravnost naprej proti točki, ki jo želimo zadeti. Komolca med zamahom naprej ne smemo znižati ali podlaket prezgodaj preklopiti, met bo slabši in netočen. Met je pravilen, če zlahka streljamo dol, nizko in točno!
N se sicer s krožnim zamahom pri strelu v skoku odrine nekoliko višje, toda bolj je izpostavljen branilčevemu prekršku, iz NP pa lahko strelja kljub branilčevemu oviranju.
Streli in dolge podaje so iz visokega vzročenja bolj precizni in realizacija je boljša, ker se strelja nenadoma. Vratar N težko »prečita« in ritem branjenja vklopi v napadalčevega. N svetujmo zaključek protinapada: »takoj po odboju od tal, žogo dvigni in streljaj po korakih z žogo nad glavo.
Tehniki strelov in podaj se ločita na koncu meta- pri strelih žogo poklopimo, pri podajah jo oplazimo.
V igri je zaradi podaj vse preveč žog izgubljenih. Za kratke podaje je dovolj žogo uloviti s takojšnjim odpiranjem dlani v zapestjih, za srednje se v bokih še nekoliko odsučemo in je žoga nad ramenom, v NP. Torej, ko žogo lovimo, hkrati zamahnemo nazaj, nato roko le še iztegnemo naprej, v smeri podaje. Podaje iz odprte dlani, ko bodo prsti zdrsnili pod žogo in se bo vrtela nazaj!, bodo točne, ostre, a lahko ulovljive.
Pri podaji ne smemo gledati samo v igralca, ki mu bomo podali (n.pr. pivota), B nam bo žogo prestregel!
Pri lažnih podajah ali strelih smo dovolj prepričljivi, če jih nakazujemo samo z gibom v ramenu, da žoga ostane pripravljena za met. Pri tem pogledamo v soigralca, ki mu bomo podali ali v smeri nakazanega strela. Če soigralec dvigne roke za lovljenje žoge, je bila »finta prepričljiva!
Vadba napada in uvajanje modela
Napake, zlasti lovljenja, streljanja in podaj lahko odločilno vplivajo na igralčevo uspešnost! Trenerji jim naj posvetijo vso pozornost, vztrajnost se vam bo poplačala.
Igro predstavlja stalna borba napadalcev in branilcev, to je tudi osnova za sestavljanje programa vadbenih vsebin in situacijskih vaj! Njihova postopnost in logična povezanost skozi treninge in na treningih samih je njihova posebna kvaliteta!
Pripravili smo Letni program taktično tehnične priprave s 15 sklopi vaj napada, protinapada, obrambe in vračanja. Nov model tehnike je osnova Programu napada in protinapada. Ko smo ga sestavljali, smo upoštevali, da naj bi N napadali predvsem z idejo ustvariti si priložnost za strel s prodorom do črte ali neoviran streljati od daleč, s tal ali v skoku. Če to ni možno, naj bi vsak N z žogo nase »pritegnil« dva B in soigralcu ustvaril priložnost za strel. Zato pričenjamo z vajami z napadalcem več in manjšim številom nasprotnikov, v njih je več prostora za prodore (3:2 5:4, 6:5).
Ko igralci napad brez menjavanja mest kolikor toliko obvladajo, preidemo na napad z menjavanjem mest. Taka igra je hitrejša, nevarnejša, saj B izgubljajo pregled nad N in se težje branijo. Tudi sedaj se igra v teku, brez menjalnih korakov, z žogo v NP in se skuša biti stalno obrnjen proti golu, za podaje vsem soigralcem.
Prikaz situacijske napada s skupno kombinacijo (SK) z menjavo mest
Napad na 6:0- izpraznjenje mesta S in vtekanje D (L) proti sredini za strel v skoku, na podajo L (D).
Ko žogo dobi L (D), S steče stran od žoge, pred 5 in 6 (1-2), saj mu L (D) lahko poda, D (L) vteče proti sredini in strelja v skoku. B 4 (3) ne izpada, strel blokira, P ga ovira pri izpadanju.
- vaje 3.stopnje- vadba variant SK: 4 (3) izpade na D (L), ki sedaj v skoku podaja P, LK, L, D, DK,
- vaja 4.stopnje- 4 (3) izpada ali ne in D (L) izbira: strel ali podaja prostemu soigralcu,
- vaja 5.stopnje- igra na en gol z obveznim napadanjem z opisano SK.
Napadi si sledijo z leve in desne, žoge so pri L (D), ki pričenjata SK. Da bo vadba napada situacijska, je bistveno, da vsak N na določen način, n.pr. s prodorom, skuša streljati, B mu mora to preprečiti zato poda naprej. Strelca se pusti streljati, če pa vadimo variante, se mora nanj izpadati, da so njegove podaje logične!
Situacijska vadba pomeni tudi sočasno vadbo nasprotnikov, branilcev, ki bodo sočasno vadili svoje elemente- izpadanje, oviranje.
Opazujmo upoštevanje Modela, le po taki vadbi se bodo kombinacije na tekmah uspešno izvajale in ekipe ne bo treba uigravati samo s tekmami.
Z novim Modelom bomo še bolj uživali v "rokometu, naj igri na svetu"!
