Celje, 15.1.2011
Pozdravljeni, rokomet bi se lahko igralo še bolje, lepše. V čem so rezerve? Z njimi se že dlje časa ukvarjam. Verjamem, da so rešitve prave. Preverimo jih na EP v Srbiji.
Pred petimi leti, po svetovnem prvenstvu, je v predgovoru knjižice »Nov model tehnike napadalcev« bilo zapisano: »nihče ni igral tako, kot si zamišljamo ali pa se je tako igralo le na trenutke. Za sprejemanje in oddajanje žoge večina potrebuje vsaj tri gibe z žogo- nazaj-dol-gor. Po prvem koraku velikokrat vrže žogo ob tla nato pa naredi le korak, dva. Večina žogo nosi ob telesu, v povešeni roki in podaja le sosedu- zato so lahko obrambe tako goste. Zalet s hitrimi tekalnimi koraki smo videli le, ko so se igralci odločali za strel. Pri podajah ni bilo videti, da bi podajalci pazili kako in kam soigralcu podati. No, kljub temu vrhunski igrajo dokaj blizu modelu. Vedno več igrajo v teku, čelno proti golu, videli smo prodore z visoko dvignjeno žogo, tudi dolge podaje v skoku…«
Enake ugotovitve lahko ponovimo tudi sedaj, po petih letih. Predlagam, da ob gledanju tekem, vsaj občasno, pozorno opazujemo zlasti sprejem žoge, podaje, delo nog v napadu in obrambi in si predstavljajmo kako bi bilo, če bi se nekateri elementi izvajali drugače. Vprašujmo se ali ima igralec v vsaki situaciji »žogo v igri«, pripravljeno za strel ali podajo petim soigralcem, kar bi naj bil teoretični cilj tehnike v napadu! Krila so velikokrat sama pa se jim ne more, z žogo spodaj, podati. Veliko je prekrškov in prekinitev napadov zaradi nošenja žoge ob telesu, namesto nad glavo, ipd.
Samo s hitrimi podajami »okoli« obrambe ne razbijamo in ustvarjamo priložnosti za strel. Potrebni so zaporedno nevarni zaleti, ko je vsak pripravljen za strel ali podajo petim soigralcem. Žogo bi se naj sprejemalo v sprintu. Zaradi timinga pa se starta prezgodaj, ne upošteva se tudi leta podane žoge! Hitrost in dolžino zaletov si napadalci omejujejo s poskoki, metanjem žoge ob tla ali bočnimi koraki namesto treh, dolgih, tekalnih korakov, v sprintu, povsem do obrambe.
Mnoge podaje niso točne, v soigralčevo rame. Za sprejem in podajo se, zaradi nepotrebnega mahanja z žogo, porabi preveč časa. Dovolj je žogo loviti gor in roko pri podaji samo iztegniti proti soigralcu.
Opazujmo položaj nog v obrambi. Večina se postavlja in na napadalca čaka v paralelni stoji. Tako se starta počasneje, izpada s korakom več in težje ovira v eno ali drugo stran.
Do strelov s krila po »višku« prihaja zaradi, velikokrat nepotrebnega, zapiranja krajnih B. Zunanji, sicer nenevaren, žogo le hitro prenese na krilo, ki nato strelja pod velikim kotom.
Več bi bilo protinapadov, če bi se startalo po vsaki osvojeni žogi, iz vsake situacije, tudi ko žogo osvojijo krili ali pivot. Brez oklevanja in nepotrebnih podaj, s prenosom žoge sprejemalcu na drugo stran in zavzetjem vseh mest v napadu, da se igrišče »izprazne« in prične podaljšani protinapad.
Vrhunski igrajo super a lahko bi igrali še bolje! Če se bodo naši približali tem »napotkom«, bodo gotovo uspešni! Preizkusite jih tudi vi. Igralo se bo samo bolje…Pa uživajte v rokometu, naj igri na svetu (lahko bi bila)!
Lep pozdrav, Tone
