Novoletno pismo trenerjem in rokometašem - Srečno 2006
Kako igrati
in trenirati
sta večni
temi s katerima se ukvarjam od 1961, ko sem, kot študent drugega letnika
VŠTK v Zagrebu, pričel občasno pomagati Pepiju Kuzmi pri vadbi prve mlade
generacije celjskih rokometašev.
Že od vsega
začetka me je zanimala rokometna tehnika in kako nasprotnika z njeno pomočjo
prevarati. Sam za igro nisem imel posebnih telesnih sposobnosti zato sem
v tem videl svoje prednosti, saj smo se cele dneve igrali z žogo čeprav
z rokometno še najmanj. Veselilo me je tudi učenje drugih, učil sem plavati,
smučati, tenis ter košarko, waterpolo in rokomet… Slednjemu sem se zapisal
in se učil (kar se še sedaj). Poseben pečat so na meni zapustili Vlado
Štencl, dvakratni olimpijski zmagovalec ter ogledi treningov zagrebških
klubov in tedanjih vrhunskih igralcev Vičana, Milkoviča, Uremoviča (LK),
Perasiča (DK), Gipsa Kosteliča (pivot, smučar).
Pridobljenih
znanj, ki so temeljila tudi na lastnih izkušnjah in raziskovanjih, so
bili deležni prvi celjski vrhunski igralci Koren, Telič, Markovič, pa
kasneje Vlado in Miha Bojovič, Ivezič, Anderluh in na koncu Pungartnik,
Lubej, Žvižej, Kozlina ter vsa celjska dekleta, ki so v devetdesetih letih
dobila temelje v rokometni šoli. Na trenerskih tečajih, seminarjih in
rokometnih šolah so jih prevzemali številni trenerji, med njimi Požun,
Levstik, Markovič, M.Bojovič, Ivezič, Tiselj, Praznik… Žal so, bolj ali
manj, vsi ideje, ki sem jih opisoval v treh knjigah ter brošurah, člankih,
predavanjih, sprejemali bolj zase...A nihče jih ni glasno ovrgel ali dokazal,
da ne držijo. Seveda sem tej "anonimnosti" kriv tudi sam, saj
sem treniranje "pravih" rokometašev opustil pred dvajsetimi
leti in idejam precej zmanjšal strokovno veljavo čeprav moje gledanje
na rokomet ni trpelo, saj se igra in vadba mladih in starejših razlikujeta
le v intenzivnosti, moči, hitrosti, ne pa v tehniki, taktiki in metodiki.
Res je tudi, da se trenerji morajo ukvarjati še s telesno pripravo, psihosocialnimi
problemi, pogoji dela, sodniki ipd..Toda vsaj pri klubih z dobrimi pogoji,
bi lahko "delo z žogo" prišlo bolj do izraza.
Ves čas se
največ ukvarjam in stalno dopolnjujem: Metodiko in programiranje taktično
tehnične priprave, Tehniko in taktiko napada in protinapada, Program rokometne
šole. V svoje ideje sem povsem prepričan, saj se mi dokazujejo v vsakodnevni
praksi in pri gledanju tekem, tudi vrhunskih ekip. Zadnja tekma SP žensk
Rusije in Romunije je pokazala, da svetovni rokomet stagnira, še vedno
ni sistema protinapada, še vedno je tehnika v napadu, zlasti podaj, tam
kot je bila, pri "porivanju žoge sosedu". Že leta "trpim",
ko gledam "matranje žoge", ki bi lahko bilo veliko bolj racionalno,
učinkovito in lepše a nihče v tem ne vidi problema ali pa misli, da je
pretežko rešljiv… Tudi o obrambi sem veliko razmišljal a ne kot o napadu,
najbrž tudi zato, ker ni taka "umetnost" kot napad.
Smo premajhen
narod, da bi se kvalitetni igralci, za vse naše ekipe, kar rojevali. To
se da kompenzirati s kvalitetnejšo metodiko dela z vsemi kategorijami
ter z boljšo tehniko in taktiko v vseh fazah igre. Vse to imamo v veliki
meri bolj dodelano kot ostali! Bodimo boljši od ostalih, v čemer smo lahko!
"K sreči
cel svet" igra enako "narobe", z žogo se poskakuje, se
jo meče ob tla, podaja sosedu, krila samevajo, gledalci potek napadov
poznajo vnaprej, pa še ti se večkrat prekinjajo s prekrški in netočnimi
podajami. Vratarji branijo vse bolje a se tega ne izkoristi, ne samo zaradi
dobrega vračanja v obrambo, tudi, ker so "sistemi" protinapadov
neučinkoviti.
Izkoristimo
prednosti, ki bi nam ga prinesli boljši skupni protinapad, igranje z žogo
nad glavo, v sprintu, s podajami vsem petim soigralcem, diagonalna obrambna
stoja, prava situacijska vadba vseh faz igre ter kvalitetna rokometna
šola za mlajše.
V nadaljevanju
bom opisal nekaj tistega, kar s tem v zvezi z navedenim opažam pri igri
vrhunskih ekip in na občasnih treningih z mladimi celjskimi kadeti in
kadetinjami, ko preizkušamo vaje za Letni program vadbe mladih.
Za to sodelovanje sem posebej hvaležen Vladu Murku in Danilu Kovačiču,
ki v našem skupnem delu vidita le prednosti za razliko od mnogih drugih…predvsem
pa v ideje verjameta.
Protinapad ima največ taktičnih pa tudi tehničnih rezerv. Po vsaki!
osvojeni žogi se ga da uspešno izpeljati in to natrenirati! Vsi igralci
bi takoj morali vedeti kaj jim je storiti, ko žogo nenadoma osvojijo,
n.pr., ko se odbije igralcu, ki žoge ne sprejema. Tako bi štirje lahko
takoj sprintali (ne tekli!) na svoja mesta v napadu, namesto, da se obotavljajo,
gledajo, če bodo žogo dobili. Dovolj je podaja preveč ali met žoge ob
tla in že izgubimo priložnost za uspešen protinapad. Štejmo koliko osvojenih
žog se spremeni v protinapad s strelom na gol! Ponujam vam vsaj dva protinapada
več vsak polčas!
Prepričan
sem v dva sprejemalca žoge, kar so nekateri poenostavili z enim sprejemalcem-
dirigentom. Strinjam se, da vratar pri podajah iz gola daje prednost sprejemalcu
s kvalitetnejšo tehniko in pregledom nad igro. Toda, ko se žoga odbije
"nesprejemalcu", potrebujemo dva sprejemalca, če hočemo čimhitreje
in po principu diagonalnih podaj preiti v protinapad. Igralec z žogo se
prelevi v vlogo sprejemalca in poda žogo sprejemalcu na drugi strani protinapada
(obrambe), medtem, ko pravi sprejemalec, brez razmišljanja sprinta in
v napadu začasno zamenja mesto "sprejemalca". To je hitreje
kot, če bi se N, ki je dobil žogo, obračal, iskal sprejemalca (edinega)
ali podal prvemu, ki ga vidi. Srednja dva, sprednji in zadnji center,
če dobita žogo, jo podata sprejemalcu, ki ga najprej vidita, levemu ali
desnemu.
Podobno se
izvaja out. Z leve strani naj bi Škof podal Natku, Zorman pa stekel na
D- prazno mesto v napadu!, namesto da poda Zormanu, ki se nato obrne in
poda Natku…Sprint levega sprejemalca na mesto D v napadu, ko žogo sprejme
desni sprejemalec (Natek) in jo poda L (Kozlina, Harbok), je bistvena
novost! Tak prehod v protinapad je najhitrejši, v napadu je takoj postavljenih
pet napadalcev.
Tudi v podaljšanem
protinapadu, na nepostavljeno obrambo, naj veljajo diagonalne podaje oziroma
prenašanje žoge z ene na drugo stran, tako obrambi ne damo "dihati"
pa še vratarja "šetamo". Zato je podaja "čez" praviloma
učinkovitejša kot podaja sosednjemu krilu.
Napad
je dobil svoj Model tehnike, ki so ga povzeli le nekateri a, žal,
še ti samo približno. Nekateri trenerji so se zatekli k izgovoru, da je
treba na igranje v napadalni preži (NP), v sprintu, čelno proti golu,
igralce navajati že od mladega. Model je pravi, to vidim tudi pri praktičnem
delu z mladimi kadeti in kadetinjami. Čeprav treniram samo 1-2 krat tedensko
pa je po nekaj mesecih napredek viden, seveda njihova trenerja na svojih
treningih tovrstno vadbo dopolnjujeta. Izvedbo Modela moramo dobro poznati
ter vaje in metode za odpravljanje napak. Igralce moramo prepričati o
detaljih novega načina igranja in biti vztrajni, tudi pri odpravljanju
navidez malih napak. Model je na kratko opisan tudi na www.celjskarokometnasola.com.
Igranje z
žogo nad glavo dobi svoj pravi smisel ob lovljenju žoge "gor",
ne na prsi pa gor. Še dobro, da pri podajah vsi ne izgubljajo časa s kroženjem
(Natek) toda veliko jih priteguje žogo na prsi ali še nižje. Takrat je
žoga izven igre, igralec jo mora še dvigniti, da bi streljal ali podal
dlje kot sosedu. Čim žoge ne lovimo "gor", jo vržemo ob tla
toda z žogo v NP, s tremi koraki ter s podajo v skoku, opravimo enako
aktivnost a hitreje in nevarneje, kot z metanjem žoge ob tla!
Medtem ko
je tehnika streljanja večine kvalitetnih igralcev (vsklajeno zaporedje:
rame- komolec- zapestje) v skladu z Modelom pa so se mu v podajah približali
le redki. S tehniko in taktiko podajanja se premalo ukvarja. Poglejmo
kam igralec igralcu podaja: naprej, nazaj, gor, dol…le v rame, v zamah,
da bi takoj streljal ali podal, ne. Toda, če ne bo odprl dlani, da bodo
prsti zdrsnili pod žogo in jo rotirali, da jo bo soigralec lažje ulovil
tudi od te taktike ne bo veliko. Še večji problem so dolge podaje. Zunanji
na krilo s krožnim zamahom težko točno podajo. Podaja se iz ramena, po
poševnem zamahu nazaj.Pričnimo vaditi, sicer lahko le upamo, da bodo igralci
z leti, tudi s tako tehniko, postali precizni.
V napadanju
v sprintu so prav tako velike ali še večje rezerve! To potrjuje veliko
golov, ki padejo po 1-3 dolgih korakih, brez poskoka in vodenja. Toda
problem je prezgodnji zalet, ki napadalcu brez žoge vzame hitrost, tako,
da do nevarnega napada s 2-3, zaporedno hitrimi zaleti, pride le redko!
Pri vsakem zaletu bi napadalec moral, v sprintu, nakazati strel ali prodor
in se pred podajo branilcem povsem približati!
Zakaj ne
bi napadali tudi s tremi zunanjimi strelci, predvsem proti coni 6:0? Veliko
več možnosti za razne kombinacije je. Igralec, ki ne strelja, tudi ostalim
ne more uspešno ustvarjati priložnosti za strel, še zlasti, če v igri
ni raznovrsten in ne uporablja dolgih podaj. Seveda bi to šlo lažje z
novo tehniko!
Obramba
bo morala slediti razvoju napada
Če napadalec igra v sprintu, se branilec mora temu prilagoditi, napadalca
ne more zaustaviti v paralelni stoji, niti ne more iz tega položaja hitro
startati, za isto razdaljo porabi kar cel korak več! Torej prežo v obrambi
moramo spremeniti iz paralelne v diagonalno in gibanje v obrambi iz dokorakov
v tekalne korake!
Oviranje napadalca ob sprejemu žoge, na 10-11m, mora biti cilj individualne
taktike branilcev. To bodo lažje naredili iz diagonalne preže, z zadnjo
nogo na 7m bodo z dvema korakoma prišli na 10,5m.
Zakaj krajni
branilci, večinoma neuspešno in nepotrebno, zapirajo in omogočajo krilom
streljati s hitrejšim zaletom ter bolj neovirano, kot bi zunanji med prodorom
mimo drugega branilca?
Gledanje
v napadalca z žogo je še vedno tipična napaka branilcev, ki zato zamujajo
pri kritju, izpadanju in oviranju vtekanja napadalca brez žoge.
Vsi prisegajo
na situacijski trening toda so vaje res situacijske? Pri vsaki vaji
se vprašajmo ali je tako v igri? Je vaja njen izsek? Gre za direktni prenos
vadbenih izkušenj v igralčeve igralne in gibalne navade- tudi v vaji morajo
prostorske in časovne dimenzije ter nasprotnikova aktivnost biti podobne
igri. Ko napadalci v igri ustvarjajo priložnost za strel morajo biti vsi
zapored nevarni. To morajo biti tudi pri vadbi skupnih kombinacij. Vsak
mora poskušati na določen način doseči gol in šele nato podati, seveda
branilci strel omogočijo le vnaprej določenemu strelcu.
Zadnje treninge
skušamo vadbo posameznih faz igre racionalizirati, združiti. Ekipa A vadi
napad in vračanje, ekipa B pa obrambo in protinapad. Naslednji ali že
isti trening lahko vloge zamenjamo. V vsaki fazi igre damo igralcem določene
naloge n.pr. napad z določeno kombinacijo, protinapad s tekom levega sprejemalca
na D, obrambo s prekinjanjem N ob sprejemu žoge in vračanje s pokrivanjem
pobeglih kril. To bi lahko uporabljale reprezentance, z dovolj kvalitetnimi
igralci in dvema trenerjema.
V trenažnem
procesu so velike rezerve v povezanosti vadbenih vsebin in postopnosti
vadbe! Vse preveč je sprotne improvizacije in nepovezanih treningov! V
izdelavi je Letni program vadbe, s petnajstimi sklopi vaj za vsako
fazo igre. Program skuša upoštevati ta dva principa. Vsebuje cca 400 vaj
napada, protinapada, obrambe in vračanja. Tudi člani ga bodo lahko uporabljali!
Za učenje napada po Modelu tehnike so učinkovite vaje z napadalcem več
in z manj napadalci (5:5) sicer pa program napada poteka od vaj brez menjavanja
mest do napada z menjavanjem mest.
Govora je
bilo o tehniki, taktiki in metodiki, enako pomembni so telesna priprava,
motivacija, psihosocialni problemi, pogoji dela… Vse to lahko sklenemo
v krog dejavnikov, ki vplivajo na uspeh ekipe, na vse lahko vplivamo in
v njihovem reševanju napredujemo. Tudi v prvih treh lahko trenerji veliko
več prispevajo h kvaliteti ekipe. S tem pisanjem sem vas hotel k temu
vzpodbuditi in povedati, da gre razvoj rokometne igre in vadbe dalje.
Lep pozdrav
in srečno Novo leto 2006!
Tone Goršič
Celje, 26.12.2005
