17.10 2010 Goršič Tone
»Pametno v napadu in čimmanj izgubljenih žog«
trenerji modro zahtevajo od igralcev…malo pa razmišljajo o tem kako to doseči, kako igrati, da bo čimmanj žog izgubljenih. Tudi govora o tem, kako to trenirati ne zasledimo?
Na tekmi Zagreba proti Realu smo videli dve tipična primera izgubljanja žog. Zaradi metanja žoge ob tla je branilec Špilerju izbil žogo in zabil iz protinapada. Isti igralec je s povešeno roko nakazal, »telefoniral« podajo v desno, ki jo je branilec prestregel. Oboje se malokrat zgodi, če napadalci igrajo po pravilih modela tehnike. Ta govori o igranju z žogo v napadalni preži, nad glavo, ko napadalcem za akcijo običajno zadoščajo trije tekalni koraki brez metanja ob tla in, ko branilci veliko težje predvidijo komu bo napadalec, z žogo na dvignjeni, odprti dlani, podal ali bo celo streljal.
Smer podaje ali strela igralec nakazuje tudi z očmi, ko prezgodaj pogleda soigralca ali v kot gola. To sta sicer značilni napaki začetnikov, pri strelih pa »telefonirajo« tudi pravi igralci. Morali bi strel zadržati, da se vratar ne more vnaprej reagirati. Ne zamahovati krožno. Dovolj se odsukati,da sta roka in dlan z žogo obrnjeni navzven in omogočata strele v vse štiri kote.
Pri izbiri smeri strela ali soigralca za podajo, pomaga, če je žoga čimdlje, vse tri sekunde, pripravljena za met. Branilci in vratar težje ugotovijo, kam bo žogo zletela, napadalci pa lažje izberejo smer meta, branilci tak strel tudi težje blokirajo in vratar strelca težje »prečita«. Torej tudi za to je pomembno direktno lovljenje žoge »gor«, v napadalno prežo. »Zicerji« v protinapadu bodo uspešneje realizirani, če bomo za strel pripravljeni zadnje tri korake, ne pa, da zamahnemo šele ob zadnjem koraku!
O tehniki podaj bi lahko na široko govorili. Vsekakor je težje loviti «trdo«, nerotirano žogo ali žogo, podano v kolena. O kvaliteti podaj se premalo razmišlja, v njej so še velike rezerve, vseh igralcev. Pri vsaki podaji bi igralci morali paziti kam in kako bodo podali. Običajno je idealno, če je žoga podana, višino ramen in stran od branilčevih rok, tako, da soigralec lahko čimhitreje z igro nadaljuje oziroma strelja.
Prav gotovo na napake vpliva tudi kondicija, pa sistem igranja, zlasti v protinapadu, posebej pomembna pa je ustrezna vadba, situacijska, z aktivnimi branilci. Ob njih se napadalci navajajo na timinge, na upoštevanje prostorskih in časovnih dimenzij, podobnih onim v igri. Vaje se morajo postopoma odvijati v igri čimbolj podobnih pogojih, izvajati jih vse hitreje, ostreje, močneje, z vse bolj aktivnimi branilci in vratarji. Tako bo na tekmi manj napak!
Torej reči, »ne zapravljajmo žog«, je premalo!
