Tone Goršič prof., avgust 2010
Nov Model tehnike napadalcev v rokometu
Rokomet z manj vodenja in prekrškov, z boljšimi streli in podajami, hitrejši, lepši…
Uvod
Pred vami je razlaga modela, ki dopolnjuje knjižico Nov model tehnike napadalcev (2007) in z njo predstavlja zaokroženo celoto. Model je nazorno prikazan tudi na DVD z istim naslovom (2008), v Programu vadbe začetnikov (2010) ter Letnem programu taktično tehnične priprave (2007). Predstavljen je bil tudi na več predavanjih doma in v tujini, na rokometnih šolah in člankih na www.celjskarokometnasola.com. V nadaljevanju dodajamo ugotovitve zadnjih treh let, ki so nastajale ob gledanju tekem in na občasnih, skupnih ali individualnih treningih, z vsemi kategorijami igralcev in igralk. Vsi so novosti sprejemali in uspešno izvajali. Kljub starim navadam bi se igranja »po novem« hitro naučili!
Tehnika v športnih igrah
Vsak vrhunski športnik se trudi, da bi poleg telesne, psihične in taktične pripravljenosti, svoje aktivnosti izvajal gibalno čimbolj brezhibno pa naj gre za individualne športe ali športne igre. Tehniko izpopolnjujejo in napake odpravljajo vsi športniki, ne samo mladi! Vrhunski tenisači izboljšujejo servis, njegovo silovitost in preciznost, plavalci skušajo avtomatizirati zavesljaje, ki bodo odrinili čim več vode, metalci atletskih orodij se trudijo, da bi moč svojih nog, trupa in rok čimbolj izkoristili z gibi, usklajenimi z biomehaničnimi zakonitostmi. Tudi rokometne elemente lahko jemljemo kot atletske discipline. Metanje žoge bo, s pravilno tehniko, preciznejše, močnejše. Seveda se metanje žoge odvija v igri in zato na njegovo učinkovitost vpliva še vrsta drugih faktorjev.
Športne igre, košarka, odbojka, nogomet se za zabavo, neorganizirano, veliko lažje igrajo kot rokomet. Tudi v šolah je rokometa bolj malo videti. Otroci se žogo hitreje naučijo brcati kot metati. Za razliko od košarke in odbojke, rokomet vsebuje številne elemente, z zahtevno tehniko, katere se mladi učijo le v klubih, zato so trenerji začetnikov pred težjo nalogo od kolegov v drugih športnih igrah. Poleg tega morajo trenerji iz relativno malega števila igralcev vzgajati igralce »za Evropo«.
Pomen tehnike v rokometu
Tehnika je način gibalne aktivnosti, ki vpliva na preciznost, hitrost in moč izvedbe elementov. Pri tem mislimo tudi na taktiko tehnike, način izvedbe elementov, ki ga zahtevajo igra oziroma igralne situacije.
Boljša izvedba taktično tehničnih elementov je »notranja rezerva« rokometa. Žal je vse preveč prepuščena navadam, talentu in kreativnosti igralcev. Brez kvalitetne tehnike z žogo ni prave igre in učinkovitih kombinacij. Velikokrat izgubimo tekmo zaradi ene same slabe podaje ali strela! Z boljšo tehniko, bi gotovo prišli do boljših rezultatov! Na njeno pomembnost kar pozabljamo a k sreči ne le pri nas, tudi drugod po svetu imajo igralci vrsto tehničnih pomanjkljivosti. Tisti, ki bodo temu problemu prej posvetili večjo pozornost, bodo zagotovo prehiteli svoje konkurente! Res, da so telesne sposobnosti, psihična pripravljenost in ostali dejavniki uspešnosti enako pomembni toda v tehniki je še največ rezerv. Precej bolj raznovrstno in učinkovito igro bi lahko imeli in več kvalitetnih igralcev bi lahko bilo, če bi vse, ki so hitri, močni, visoki, tudi tehnično bolje podkovali! Brez boljše tehnike, ne bo boljšega rokometa!
No, strokovnjak je rekel, da je rokovanje z žogo v rokometu stvar posameznika, njegovih telesnih in duševnih značilnosti in sposobnosti?! Mar je vseeno kako se žogo lovi, drži, nosi, se giblje z njo in meče! Individualen je stil, sicer se pa ve, se izračuna, kako se hitreje teče, dlje in točneje meče, višje skače. Pri golfu, tenisu, plavanju, metanju kopja, kegljanju…, vsi vrhunski udarjajo ali mečejo zelo podobno, v vseh športih je tehnika dorečena do potankosti. Tudi rokomet naj bi imel opredeljen najustreznejši način igralčevega gibanja, lovljenja in nošenja žoge, streljanja in podajanja! Ni vseeno kako se žogo lovi in meče!
Če smo želeli rokometni tehniki dati večji pomen, smo morali točneje opredeliti optimalen način igranja z žogo in izvedbe elementov v napadu. Nov model govori, kako naj bi napadalci igrali za uspešnejše uresničevanje glavnega cilja napada- »ustvarjati čim boljše priložnosti za strel« in dveh temeljnih principov napada: »kontinuirano nevarno napadati« ter »branilce stalno presenečati«.
Model naj bi sledil trendu razvoja rokometne igre. Vrsto let smo ga sestavljali in preizkušali. pri ekipah in posameznikih vseh kategorij, Vedno znova se nam je potrjeval. Opazili smo, da so tudi vrhunski igralci v določenih situacijah igrali tako kot predvideva nov model: s tekalnimi koraki, z žogo nad glavo.
Nov model tehnike napadalcev bo, v to smo prepričani, pomenil prekretnico v rokometni igri!
Značilnosti napadanja v sodobnem rokometu
Po nekaj nenevarnih podajah »okoli«, daleč od obrambe, se izvede naučeno kombinacijo. Če bi se pred tem obrambo vsaj malo razbilo, bi kombinacije lažje uspele. Že v tej fazi bi se lahko z zaletom v teku, proti golu, z žogo pripravljeno za strel ali dolgo podajo, »ogrevali« in cono, brez napora, vsaj delno »razmajali«! Pri tem bi napadalci (N) prihajali bližje golu, morda celo nenadoma nevarno podali, streljali ali bi kdo vtekel…Skupno kombinacijo, ki običajno sledi podajam »okoli«, bi, ob manj homogeni obrambi, gotovo uspešneje izvedli!
Če se s kombinacijo ne uspe, se do priložnosti za strel skuša priti z improvizacijo, z individualnimi akcijami. Te so polne zaletov in preigravanj s prepočasnimi poskoki in z žogo pred telesom. Končujejo se predaleč od obrambe pa si N pomagajo z metom žoge ob tla a to napad zavira pa še branilci (B) jih lažje ovirajo, napade prekinjajo. N si sicer hitro podajajo, toda večinoma imajo žogo pred telesom, v položaju za podajo enemu, dvema, ne pa vsem soigralcem in tudi za strel! Pri podajah se obračajo proti soigralcu in izgubljajo pregled nad igro. Večkrat podajajo previsoko, prenizko, preveč nazaj ali naprej. Po metu ob tla za dvig žoge nimajo časa pa podajo spodaj, kar B lažje predvidijo in žogo prestrežejo...
N z individualnimi akcijami uspevajo predvsem zaradi paralelne preže B, ki jih, z nogama vzporedno, lažje preigrajo, kot, če bi jim B, v diagonalnem položaju, ponudili prodor proti outu. Tudi pri izpadanju bi B bili hitrejši, iz diagonalne preže bi za isto razdaljo naredili korak manj! Če bodo B pričeli uporabljati tako prežo, bodo N večkrat ovirali! in N bodo prisiljeni napadati kot predvideva model, z žogo nad glavo, da bi se izmikali prekrškom! Take in podobne probleme v igri smo imeli pred očmi ob premišljanju »kako nevarneje napadati«.
Kako naj napadamo po novem?
Rekli smo že, da naj bi tudi v pripravljalni fazi N obrambo nekoliko razmajali- vsak N, s tremi, srednje hitrimi, tekalnimi koraki, proti golu, pripravljen za strel. Navajali bi se na nov način zaleta in »ogrevali« za pravi napad.
Torej, za ustvarjanje priložnosti za strel se naj bi vsak N zaletel proti golu in poskusil streljati, če ne more, naj poda enemu izmed petih soigralcev. Tak napad ne bi smeli upočasniti ali prekinjati z metanjem žoge ob tla, s prekrški B in netočnimi podajami pa še trenutno nenevarnemu soigralcu. Če bodo trije, štirje N zapored nevarno napadli, bo gotovo prišlo do priložnosti za strel! A napadati morajo na določen način, z ustrezno tehniko!
Oblikovali smo štiri osnovna pravila Novega modela tehnike napadalcev:
1- igrati v napadalni preži (NP), z žogo nad glavo (ramenom)- ne pa z žogo pred ali ob telesu,
2- igrati s tekalnimi koraki- ne s poskoki, hitrejši bomo, prodornejši, nevarnejši,
3- igrati čelno obrnjeni proti golu- ne pa z bokom, imeli bomo boljši pregled in napadali v obe strani,
4- podajati v višino ramen- ne pa kakorkoli in kamorkoli, žogo se naj zlahka ujame in z njo igro nadaljuje.
Štiri pravila v enem stavku: vsak N se naj bi proti golu zaletel v sprintu, z žogo nad glavo, s tremi, tekalnimi koraki, obrnjen s prsmi proti golu in skušal streljati ali čimbolje podati.
1- Igrati v napadalni preži
V NP se žogo nosi v pokrčenem vzročenju, malo nad temenom glave, kota v komolcu ter med nadlaktjo in trupom sta 90° in več. Roka je zaradi odsuka trupa obrnjena navzven, dlan z žogo pa čimbolj odprta navzgor. ! Pri prodorih, strelih, dolgih podajah in pri izmikanju prekrškom B je žoga še višje. Čimvečkrat naj bi bili z žogo v NP, v položaju za strel ali podajo kateremukoli soigralcu
Trinajst razlogov za igranje u NP:
1- V NP takoj lahko streljamo, nenadoma, različno, B nas težje ovirajo in blokirajo. Če imamo žogo pred telesom, moramo še zamahniti. Za večji zamah roko le dvignemo in dodamo še »bič«- dvig komolca. Strel iz NP njegovo moč ne slabi, saj se pravzaprav začne šele z zamahom naprej, razni zamahi nazaj so le priprava na strel.
2. Z žogo v NP lahko podamo vsakemu od petih soigralcev, ne samo sosednjim takoj, brez zamaha nazaj. Več bo tudi dolgih podaj, tudi na krilo.
3- Z žogo v zamahu smo nevarnejši, takoj lahko streljamo, B izpadajo ali roki vsaj dvignejo. S tem obrambo razbijamo, v njej nastajajo »luknje«. B nas, z žogo v NP, težje »prečitajo« komu bomo podali, sosedu ne morejo pomagati kot bi sicer, paziti morajo na »svojega« N.
4. Z žogo v NP se lažje izmikamo prekrškom, še posebej, če žogo dvignemo že ob sprejemu. Zaletimo se lahko povsem do B, pritegnemo nase dva B ter varno in točno podamo. Igra brez prekinitev zavoljo prekrškov B je lahko odločilna za uspešnost napada!
5. Z igranjem v NP in v teku žogo veliko manj mečemo ob tla. Žoga je »stalno v igri«. Igramo hitreje, z manj prekinitvami, nevarneje, lepše. Med tremi koraki in sekundami imamo dovolj časa in prostora za preigravanje, strel ali podajo. Velikokrat se, z žogo izpred telesa, znajdemo blizu obrambe in jo vržemo ob tla, »v faul«, namesto, da bi podali, tudi v skoku. Toda to bi lahko, če bi imeli žogo v NP.
6. Z žogo v NP smo pripravljeni za strel. To zlasti mlade igralce vzpodbuja k strelu, lažje se zanj odločajo. Zamahniti morajo še samo naprej.
7. Ustvarjalnost igralcev, pripravljenih v NP za dolge podaje, različne strele in varanja bo lažje prišla do izraza. Lahko bodo izkoristili svoj pregled nad igro, tehniko podaj in varanj!Igranje bo duhovitejše, z več nepredvidljivimi potezami, všečno gledalcem! Torej, igranje v NP ustvarjalnost hkrati omogoča in vzpodbuja!
8- Manj podaj bo prestreženih, manj bo »lahkih« protinapadov, saj v NP ne nakazujemo smeri podaj. B nas težje »prečitajo«, kot z žogo spodaj, ko jo lahko samo še na kratko sunemo. Z žogo na odprti dlani smer, višino ali dolžino podaje spremenimo še v zadnjem trenutku. Največ podaj se prestreže po vodenju in suvanju žoge, ko se hoče podati na hitro. Raje igrajmo brez vodenja.
9. Preciznost metanja je iz NP, za razliko od drugih zamahov, največja, žoga po zamahu potuje še samo naprej, po gibalni verigi rame-komolec- zapestje.
10. Realizacija iz NP je boljša, zaradi večje preciznosti in vratarjevega težjega predvidevanja smeri strela. V napadu bodo streli, po zaletu z žogo v NP, bolj točni! Tudi v protinapadu po zadnjem odboju od tal žogo takoj dvignimo nad glavo, ne šele ob odrivu. Take strele v napadu in protinapadu posebej vadimo.
11. V NP se da z roko varati na največ načinov, z raznimi lažnimi streli in lažnimi podajami na vse strani. Zadošča že gib v ramenu! saj se z njim vsak met tudi prične!
12. Ukvarjamo se samo z eno tehniko zamaha, poševno ali čelno, hkrati z odsukom trupa, za strel ali dolgo podajo. Za kratko podajo zadošča odpiranje dlani, (namesto suvanja), za srednje dolgo zamahnemo do NP, za strele in dolge podaje pa roko samo še iztegnemo navzgor.
13. Začetniki z žogo nad glavo, v začetku v obeh rokah, veliko lažje igrajo, se izmikajo prekrškom. Ker sta roki skoraj iztegnjeni, se žogo tudi hitreje naučijo pravilno metati z eno roko, ne pa jo s pokrčeno roko suvati.
Ključno za uspešno igranje po novem modelu je lovljenje žoge takoj »gor«, v NP, ne dol, ali k sebi pa potem gor! Tako je žoga vse tri sekunde »v igri«, igralec se lahko vse tri sekunde odloča med strelom ali podajo komurkoli ali to stori v hipu, tudi takoj, ob sprejemu! Z žogo »stalno v igri« mu za strel ali podajo ni treba še posebej zamahniti. Če N, n.pr. ko vidi, da je krilo samo, z žogo še zakroži…B med tem naredi korak, dva in krilo pokrije! Torej, takoj »gor«. Toda napak je zahtevati »roko gor« po lovljenju dol, ko je že »prepozno«!
Naučiti se žogo loviti gor namesto na prsi, ni težko, gre bolj za voljo in koncentracijo. Pri vadbi podaj štejmo: ena- zamah nazaj, dva- zamah naprej. Podaje v sprintu, v dveh kolonah, ena proti drugi, so sicer nesituacijske, a silijo k lovljenju gor in oplazenju žoge pri podajah, pa še na pravočasen start, ne prezgodnji, navajajo.
Žogo stalno, tudi med preigravanjem, nosimo v NP, na odprti dlani, da lahko v vsakem trenutku streljamo ali podamo tudi na daleč. Za dolgo podajo se samo odsučemo. Če žogo nosimo s povešeno roko, jo bomo sunili le do soseda. Tudi pri križanju podajajmo iz NP- namesto spodaj. Žogo imamo v igri, takoj lahko streljamo ali podamo, tudi na krilo. Pazimo, na blizu žogo iz NP, preko prstov le izpustimo, brez zamaha! Nenevarna je naša reprezentančna srednja zunanja, ki na 11m, brez zaleta, križa levo-desno, z žogo spodaj…
N se morajo vsakič zaleteti z idejo streljati, le tako bodo prepričljivi, pritegnili bodo B in razbijali obrambo. Pri vajah napada naj trener igralcu občasno, med drugim korakom zaleta, zakliče »šut« in mora streljati! Videl bo, če se je res pripravil na strel, kar ne sme biti težko, saj se za strel ali podajo zamahne enako- poševno navzgor.
NP je temelj novega načina igranja, so pa tudi igralne situacije, ko je vse jasno in je vseeno, kako se kaj izvaja, najbolje čim hitreje. Žoge n.pr. ni treba dvigovati v NP, če je soigralec v priložnosti za strel, podajmo takoj, tudi s suvanjem, izpod zapestja ipd. No, v začetku mladih ne obremenjujemo s temi variantami, naj žogo kar lovijo vsakič gor, sicer se pa tudi na kratko lahko poda le z odpiranjem dlani, začetkom običajnega zamaha za metanje.
2- Igrati s tekalnimi koraki
Trije dolgi koraki, v sprintu! a z žogo v NP vse tri sekunde, naj bi napadalcu zadoščali za zamišljeno aktivnost! brez nepotrebnega, zamudnega metanja žoge ob tla, ki B omogoča prekrške pa še žoga je za trenutek izven igre! Igra brez metanja ob tla je ena glavnih značilnosti novega modela! je hitrejša, z manj prekrški, bolj kolektivna. Po treh korakih lahko, s podajo v skoku, zalet še podaljšamo ali nadaljujemo z enojnim vodenjem, metom žoge ob tla in tremi koraki. Če hočemo igrati le s tremi koraki, moramo na zalet čakati v skipu, se pravočasno zaleteti, žogo nositi v NP, teči z dolgimi koraki, imeti stalni pregled nad vsemi, ki pa se tudi morajo odkrivati.
Značilno za igro v napadu so razni zaleti, prodori, preigravanja, menjavanja mest. Izvajajo se naj v teku, v sprintu proti golu, ne s poskoki, dokoraki ali menjalnimi koraki, ki so počasnejši! S tekalnimi koraki, brez zaustavljanja! ob sprejemu žoge, smo najhitrejši. V teku bolj prepričljivo nakažemo lažno smer gibanja. Svoj čas je tako preigraval Luka Dobelšek, celo Kokšarova, sprednjega B. Mnogi sicer tečejo a le takrat, ko se zaletijo za strel. S stalnim gibanjem v teku bomo nevarnejši, obrambo bomo uspešneje razbijali.
B se proti N, ki sprintajo, veliko težje branijo. Če N, n.pr. krila pri vtekanju okoli cone, nepotrebno, zamudno, poskakujejo leva-leva, desna-desna, so počasnejši. B jih lažje krijejo in ovirajo. Reprezentantka Nina Jeriček je ena redkih, ki uspešno prodira mimo B, v sprintu, z dolgimi koraki, z žogo nad glavo.
Za igranje s tremi koraki moramo žogo sprejemati na desni (desničar). Sedaj lahko, med koraki d/-l-d-l, dvakrat streljamo v skoku (z odrivom z leve noge). Med letom podane žoge si lahko korake, za sprejem na desni, priredimo s kratkim vmesnim korakom. Tako ne bo potreben zamudni, menjalni korak, d-d. Vsi koraki zaleta naj bodo dolgi, tudi prvi. S tremi koraki premagamo razdaljo vsaj 4m, n.pr. od 10m do črte 6m, ali od 12m do 8m.
Za igranje v sprintu, brez zaustavljanja je potreben timing za pravočasen zalet! Prezgodnji zalet večini dela velike probleme, tudi vrhunskim! Opazujmo igralca, ki naj bi sprejel žogo. Velikokrat, n.pr. pri podajah L-S-D, S podajo še sprejme v zaletu, D pa žogo dobi že v mestu, na 7m. Ne računa, da bo med podajo S naredil dva koraka in se moral zaustaviti, namesto, da bi žogo sprejel v sprintu! Za hitrejši start na zalet čakajmo v skipu, ne smemo se zaleteti hkrati s podajalcem. Startajmo na podajalčev »pogled«, tik pred podajo!
Zaleti N naj bi postajali vse hitrejši. Igralci se naj pred vajo tudi sami, z žogo v NP, zaletijo v polnem sprintu in streljajo ali podajo, da bodo občutili, kako hitro naj bi zalet izvajali.
Napad največkrat prične krilo a premalo nevarno. Zaleti se naj v sprintu!, med 1-2 (5-6). Z žogo v NP naj skuša prodreti ali pritegniti 2 (5) in podati, tudi v skoku, ne samo bližnjemu zunanjemu. Z žogo spodaj se branilcem ne more tako približati in podati komurkoli!
Tudi v protinapadu žoge ni treba metati ob tla, predvsem sprejemalcu ne! Takoj jo naj dvigne nad glavo. Če po treh korakih še vedno nima komu podati, lahko skoči, poda v skoku ali žogo hitro vrže ob tla in nadaljuje z novimi tremi koraki, l-d-l, med tem se mu bo gotovo kdo odkril. Z enim vodenjem lahko preteče cca 11m: -l-d-l + skok- met ob tla- l-d-l + podaja ali strel (4+2+3+2m). Tako rešitev smo opazili pri francoskem asu Narcissu.
S pravilom, ki omogoča »hitri center« je igra postala še hitrejša. Toda center bi se lahko izvajal še hitreje in bolj učinkovito! Igralec, določen za izvajanje centra, naj sprinta, se na 5-6m pred centrom obrne v desno, vratar mu sedaj ostro poda. N žogo ujame v NP, priteče do črte, nanjo postavi levo nogo in, obrnjen v desno, poda desnemu zunanjemu, ki poda n.pr.L, ki vteka proti sredini. Teči s hrbtom proti črti in jo iskati gotovo ni hitreje.
3- Igrati čelno obrnjeni proti golu
Čimvečkrat bodimo z nogami obrnjeni proti golu! Če bomo proti golu napadali v teku, bomo proti golu obrnjeni čelno, pri prisunskih korakih pa bočno. Za razliko od bočnega položaja ima N v čelnem položaju stalni pregled nad vsemi igralci, uspešneje podaja in prodira v obe strani in je, z žogo v NP, v vsakem trenutku pripravljen za različne strele. V borbi z B je N v čelnem položaju stabilnejši. Tudi, če ga B odrine, je še vedno pripravljen za akcijo, takoj lahko strelja ali preigrava.
Tudi ko žogo sprejemamo, bodimo obrnjeni proti golu, obrnjeni proti žogi izgubljamo pregled in branilcu olajšujemo reševanje nevarne situacije- lažje predvidi naše namere in možnosti. Pri sprejemih žoge in podajah se obračajmo le v bokih, noge pa obdržimo obrnjene proti golu! Z desne strani žogo zadržimo v NP, ne pritegujmo je na prsi! Z leve strani pa žogo v NP prenesemo skozi predročenje, če je N blizu pa skozi vzročenje.
Pazimo še:
- zlasti pri gibanjih v levo, se ne smemo obračati preveč v levo, težko bomo streljali, izgubili bomo pregled nad igro- igralcev (pivota) na desni strani ne bomo videli;
- tudi zadnji korak zaleta usmerimo proti golu, ne pa v smer podaje, zato moramo podajati le z odsukom trupa! - za preigravanje stalno v čelnem položaju, naj bo lažni korak kratek!, druga dva pa daljša in čimhitrejša.
4- Sprejemati in podajati žogo v višini ramen
Četrto pravilo modela govori, da se naj bi igralci in trener ukvarjali tudi s kvaliteto podaj. Vsaka podaja naj bi omogočala čim hitrejše in čim lažje lovljenje žoge ter čim bolj uspešno nadaljevanje igre. Za lažje soigralčevo lovljenje morajo podajalčevi prsti zdrsniti pod žogo, jo oplaziti, da se žoga vrti nazaj! Za hitro lovljenje in uspešno igranje pa se praviloma podaja v višino ramen, z desne strani v zamah ali v NP, z leve pa nekoliko pred N. To je optimalna višina, roke so običajno v višini ramen in je tudi pot do NP kratka. Idealno bi bilo, če bi bila pot žoge v napadu ravna, stalno v višini ramen, razen pri podajah od tal ali v loku. Pri podajah z odbojem od tal, se roko iz NP najprej spusti pod pas nato pa sune proti N. Podaja se proč od branilčevih rok a v smeri napadanja!
Tudi za kvaliteto podaj je ključno direktno lovljenje gor, v zamah. Lovljenje na prsi in razni, celo krožni zamahi, niso le zamudni, so tudi krivi za netočne mete. Žogo naj bi lovili in metali po najkrajši poti, samo z dvema zamahoma, nazaj- naprej. Hkrati z lovljenjem žogo takoj prenesemo gor, nad rame (glavo), nato pa roko, z žogo na odprti dlani, samo iztegnemo in žogo spet izpustimo v višini ramen. Po končanem lovljenju ni več zamaha nazaj, žoga potuje še samo naprej! Zato mete vadimo tudi z »zadržanim metom«- po zamahu nazaj igralec zastane in si skuša »zapomniti« položaj roke, ki ga tudi trener preveri. Krivca za večino slabih metov sta napačno lovljenje ter, posledično, držanje žoge (palca tvorita črko A). Če je treba, igralec zamah ponovi nato pa z z žogo, po verigi rame- komolec- zapestje, potuje še samo naprej, brez dodatnega zamaha nazaj.
Začetniki pri podajah radi zamahujejo z bičem, kar je za sprejem žoge zamudno in moteče. Pri zamahu nazaj tudi ne smemo s podlaktjo zamahovati nazaj- naprej. Kot v komolcu ne sme biti manjši od 90º, tudi take podaje bodo netočne in težko ulovljive (Špiler in …).
Za dolgo podajo in strel naj bo roka pred metom visoko dvignjena, skoraj iztegnjena, da se bo lažje metalo »iz ramena«, z gibalno verigo. V vaji pred metom prepognimo roko preko glave, dobili bomo ustrezno višino roke.
Pri strelih in podajah je »telefoniranje« pogosta napaka! Postavimo se ob gol in opazujmo kam igralci pri strelu gledajo. V smeri strela naj pogledajo šele med zamahom naprej! Zlasti podaje pivotu, zaradi »telefoniranja«, B večkrat prestrežejo. Že mlade navajajmo podajati s »perifernim pogledom«!
Trenerji naj bi na treningih opozarjali tudi na napake pri podajah in vzroke odpravljali z ustreznimi predvajami, če je treba kar sproti, vsi ali posameznik, ki žogo meče napačno. Vsak se naj bi pri vsaki podaji potrudil! in pomislil, kako in kam naj soigralcu poda, ob slabi podaji pa se mu naj bi opravičil.
Začetniki pri metanju roko radi krčijo ali žogo celo suvajo. Tega se bodo odvadili z igranjem in metanjem žoge z obema rokama nad glavo, v vzročenju. Kasneje eno roko od žoge, v vzročenju, le odmaknejo in mečejo z eno.
Model prinaša veliko sprememb in novosti v igri
Učinkovitost in delovanje modela si lahko predstavljamo ob gledanju raznih tekem. Vsi žogo lovijo na prsi, kar v pripravi napada, pri podajanju »okoli«, niti ni pomembno. Toda predstavljajmo si, če bi v aktivni igri zunanji igralci žogo lovili gor, nad rame...takoj bi lahko streljali ali podali, tudi na krilo, žoge ne bi metali ob tla, B jih ne bi mogli zgrabiti…Opazujmo igralce, ko poskakujejo in si predstavljajmo, kako hitri bi bili s tekalnimi koraki, v sprintu! Primerjajmo pot žoge med igralci z idealno, ki naj bi bila »stalno v višini ramen«!
Rokomet se igra vse bolj podobno Modelu a bolj kot plod inventivnosti posameznih igralcev. Za vsak element najdemo koga, ki »igra po določenem pravilu«, kar potrjuje njegovo upravičenost oziroma uvajanja modela v celoti. Na finalu pokala EHF (2008) v Celju smo opazovali Šveda Lövgrena (Kiel), kako igra »z žogo nad glavo«. Bil je proglašen za najboljšega igralca turnirja. Na DVD-ju, ki prikazuje Model, igro v »napadalni preži« odlično prikazuje. Tudi sam je DVD pohvalil.
Vsak, ki bo gledal tekmo, v kateri se bo igralo na nov način, bo opazil, da ni več podaj izpod zapestja ali s suvanjem, da je manj prekinitev igre zaradi prekrškov B!, da N nič več ne poskakujejo. Sedaj tečejo in žoge ne mečejo ob tla! Vsak jo lovi gor, ne na prsi in jo ima stalno nad glavo, »v igri«! Lahko strelja ali poda vse tri sekunde! Tako so igrale različne kategorije igralcev in igralk, s katerimi smo, ekipno ali individualno, vadili igranje po novem. Lani so na Švedskem kadeti, demonstratorji, na koncu seminarja brez težav igrali z žogo nad glavo, v sprintu. Tudi kadeti Kopra so se, na prikazu na Eurofestu, hitro navadili teči proti golu, z žogo nad glavo…Tako bo igrala tudi mlada Celjanka Pia Hren. Po novem se bo napadalo bolj ustvarjalno, kolektivno, nevarneje, lepše!
Model je pravzaprav seštevek kvalitetnih aktivnosti in igralnih navad različnih, tudi vrhunskih igralcev. V njihovi igri se morda prednosti novega modela, ne vidijo. Zaradi telesnih in tehničnih sposobnosti mnoge napake skrijejo pa tudi njihovi nasprotniki igrajo enako, nihče ni v prednosti. V prednosti bi bili, če bi igrali po novem! Gotovo bi tudi igra vrhunskih z manj prekrški, metanja žoge ob tla, netočnih podaj, bila bolj učinkovita. Sedaj pa n.pr. na slabe podaje nihče nima pripomb- igralci so jih vajeni loviti, ne pomisli se, da je to stvar tehnike!
Na zahteve modela se ni težko navaditi. Vsak se lahko nauči žogo loviti gor, teči namesto poskakovati, igrati obrnjen proti golu in točno podajati. Slednje je še najtežje, ker je pogojeno s pravilnim, velikokrat napačno avtomatiziranim lovljenjem in držanjem žoge. Torej izgovori, da je treba z novo tehniko pričeti z najmlajšimi, ne držijo. Igralci morajo nov način igranja le hoteti osvojiti, trenerji pa pri delu vztrajati. Z novim načinom igranja jim bo napredek zagotovljen. Odpiralo se jim bo več rešitev v igri, igrali bodo z manj napakami.
Torej, tehnika ne more biti individualna stvar. V nobenem športu ni! Tudi v rokometu se mora vedeti kako se neka aktivnost izvaja najbolje, v skladu z zahtevami igre in biomehanike.
Model ne bo pomenil veliko, če se elementi, streli podaje, zaleti, prodori, preigravanja ne bodo izvajali tehnično pravilno, n.pr. žoga bo v NP a v zaprti, dol obrnjeni dlani, tekalni koraki bodo kratki, podaje zaradi nepotrebnih gibov z roko ne bodo točne ipd. K sreči se elemente s pomočjo novega modela lažje izvaja kvalitetno. Kvalitetni igralci tudi sedaj elemente uspešno izvajajo, pomanjkljivosti v tehniki pa nadomeščajo s hitrostjo, močjo in ustvarjalnostjo. Sicer pa vsi igrajo podobno in slabosti sedanje tehnike ne pridejo do izraza, jih ne opazimo a prepričani smo, da bi po novem vsak igral še hitreje, bolj racionalno, z manj napakami!
V teku, z žogo nad glavo naj bi igrali predvsem zunanji. Napadati morajo stalno nevarno, zapored skušati streljati ter podajati najbolje postavljenemu igralcu. Le tako bodo obrambo razbijali. Zaleti dirigenta bodo premalo a tudi on naj bi igral v sprintu, brez vodenja in podajal na vse strani. Z igranjem po modelu bo slabši igralec naredil manj napak, kot z žogo pred telesom. Nižji in počasnejši bodo nevarnejši, višji in hitri bodo svoje prednosti bolje izkoristili!
Z modelom smo dobili osnovo za »rokometno šolo«. Rokometna tehnika je ena najbolj zahtevnih in model odgovarja na vprašanja česa otroke učiti, da bodo rokometne elemente izvajali čimhitreje, močneje, precizneje a v skladu s taktičnimi principi in pravili, zahtevami igre (glej Program vadbe začetnikov TG 4/2010). Tudi štirinajstletno začetnico smo hitro seznanili z rokometno igro s pomočjo igranja v NP!
Model ni čarobna palica, na rezultate vpliva še veliko drugih dejavnikov, toda, če se bo naredilo manj napak, izgubilo manj žog, bolje streljalo, se bo njihov vpliv zmanjšal.
Nekaterim pomislekom v odgovor
Pravila novega načina igranja z žogo imajo svojo teoretično osnovo, logično utemeljitev.Zastavljamo nekaj vprašanj, s katerimi naj bi odpravili dvome v nov model.
1- O igranju v napadalni preži: je vseeno ali lahko podamo petim ali le dvema soigralcema?, kako prej pritegnemo B, z žogo dol ali v zamahu?, kdaj nas B lažje prekine, ko imamo žogo pred telesom ali nad glavo?
2- O igranju s tekalnimi koraki, v sprintu: kdaj branilec N težje zaustavi, ko poskakuje ali ko sprinta?, kako bo N prej prodrl skozi cono, s poskoki ali v sprintu?, s katerimi koraki smo hitrejši, z menjalnimi ali s tekalnimi?
3- O igranju v čelnem položaju: če smo proti golu obrnjeni bočno: vidimo vse igralce?, preigravamo v obe strani?, tečemo proti golu?
4- O podajah: je žogo lažje loviti, če se vrti nazaj?, je pomembno, kam soigralcu podamo?, je vseeno, če igralec z žogo krožno zamahuje ali podaja po najkrajši poti?
Pojavljajo se tudi pomisleki, predvsem o igranju v napadalni preži. Tudi, če bi bili tehtno argumentirani, bi težko odtehtali trinajst naštetih razlogov za igranje z žogo nad glavo.
Pri pomislekih o težavah strelcev, ki imajo svoj način streljanja upoštevajmo, da se N lahko že med soigralčevo podajo odloči za strel in izbere sebi ustrezen zamah. Sami pa menimo, da je večina aktivnosti N namenjena pripravi priložnosti za strel, zaletu, ki se naj bi vsekakor izvajal v NP. Zato je najbolj enostavno in racionalno, zaleteti se z žogo nad glavo. Streli iz NP so tudi najbolj točni, najhitrejši in enako močni, še posebej z »bičem«, dvigom komolca. B nas, z žogo v zamahu tudi težje ovira! Če ne moremo streljati pa lahko podamo, komurkoli.
Preigravati z žogo v NP je gotovo težje kot spodaj, sploh, če smo tako navajeni. No, preigravanje je največkrat namenjeno ustvarjanju viška. Pri tem nas, z žogo v NP, B ne more ovirati, pod prekrškom lahko streljamo ali podamo kamorkoli, igre ne prekinemo. Če pa med soigralčevo podajo opazimo situacijo 1:1, preigravajmo z žogo spodaj. Je pa bivši rokometaš ugotovil, da bi tudi v NP hitro preigraval, če bi to posebej vadil.
Eden najboljših, Balič, velikokrat nosi žogo v zamahu a ima pri tem roko povešeno in dlan zaprto, zato tudi redko podaja na krilo. Podobno igra tudi Zorman. Oba pa imata zelo hiter drugi del preigravanja in zato, velikokrat pritegneta nase dva B, dovolj za soigralčev strel ali »višek«. Pomanjkljivost nadomeščata s hitrostjo.
Nekdo je trdil, da z žogo za hrbtom lahko presenečaš branilce. A z žogo je treba še zamahniti, jo dvigniti… Najbolje je »skrita« v NP, na odprti dlani, ko branilec ne more predvideti ali bomo streljali ali podali in komu.
»Modra« je tudi ugotovitev, da »ni pomembno kako streljaš, glavno, da daš gol«. Res je, če s slabo tehniko gol vsakič zadeneš in ne streljaš v vratarja! Ni veliko takih, ki bi se »izpopolnili v napaki«. Kaj bi bilo, če bi streljali pravilno pa ne ve nihče. Ko gledamo otroke v igri, nam je lahko takoj jasno, kako pomembna je tehnika metanja. Vsekakor pa ta modrost ne velja za podaje, pomembno je kako se podaja!
Vsekakor je najmanj kar lahko zatrdimo, da z novim modelom ne bomo pokvarili nivoja sedanje igre!
Vpeljujmo model, izboljšujmo tehniko napadalcev
Vsekakor bo predlagani način igranja velika prednost našega rokometa! Slovenski klubi in igralci bodo imeli prednost pred ostalimi, kvaliteta se bo dvignila, kompenziralo se bo malo število igralcev! Iz talentov bomo naredili vrhunske. Kdor bo prej pričel igrati po modelu, se mu skušal čimbolj približati, bo v prednosti! V pomoč je tudi Letni program taktično tehnične priprave (2009), s 400 vajami napada, protinapada, obrambe in vračanja. Pravih, postopnih, situacijskih vaj, tudi za vpeljevanje nove tehnike napadalcev. Za sestavljanje programov učenja in odpravljanja taktično tehničnih napak smo sestavili tudi seznam 75 elementov in variant. Po njem tudi analiziramo znanja in pomanjkljivosti posameznih igralcev.
Trenerji bi se morali seznaniti s podrobnostmi tehnike Modela, z njimi seznanjati igralce in jih s primernimi vajami vpeljevati. Igralce naj pozorno opazujejo, odkrivajo napake in jih na ustrezen način, ne le z nasveti, odpravljajo. Vsak igralec ima kakšno pomanjkljivost, ki ga ovira pri nadaljnji karieri, morda celo do vrhunske. Nihče se ni posvetil krožnim zamahom Pajoviča, Skutnikove…, podajam Špilerja, pregibanju roke pri strelu Bilbije, poskokom Gajiča, zaprti dlani Breznikove, nenevarnemu zaletu Kozline, krožnim podajam mladega Mlakarja, pokrčeni roki Korenove pri strelu itd… Igranje in tehnika po modelu bi jim prav gotovo pomagala!
Opazovanje in odkrivanje napak je zahtevno. Gre za primerjanje pravilnega in izvajanega in ugotavljanje razlik. Pozorno opazujmo samo določen segment igralčeve aktivnosti, n.pr. le:
- položaj rok in smer lovljenja žoge- dol, gor?, se žogo nosi v povešeni roki?;
- je igralec žogo sprejel v sprintu, na desni nogi?, se je zaletel prezgodaj?, igralec teče ali poskakuje?, je pri podajah z nogami obrnjen proti golu?;
- ima pred strelom komolec v višini temena glave?, se podaja v višino ramen, se žoga vrti nazaj? itd…
Napak ne skušajmo odpravljati z nasveti, če igralci nečesa še niso osvojili, sploh pa ne na tekmi. Raje si jih zapomnimo, zapišimo in odpravljajmo na treningu. Osnovna metoda je tzv. »metoda prisile«. Da bi se igralo tako kot želimo, moramo igralce z določeno nalogo v to »prisiliti«. Učinkovito je n.pr. »dosojanje prekrškov« za napake, n.pr. za lovljenje žoge dol, žogo dosodimo nasprotniku. Pozor, za »igro brez vodenja« zahtevajmo lovljenje žoge »gor«, ne pa ukazati: »igra se brez vodenja«. Lovljenje v NP bo dalo igro brez vodenja.
Napake se rade vračajo! Skušajmo jih odpravljati s predvajami- pravilnim ponavljanjem gibov nekega elementa. Po principu od konca k začetku, »končne« gibe postopoma navezujemo na predhodne. Nato preidemo na izvedbo aktivnosti po eni podaji in vajo končamo situacijsko, z več igralci in vse hitreje.
Če vadimo situacijsko, bo igralec, če nekaj zna narediti v vaji, sčasoma to izvajal tudi v igri! Situacijske vaje zagotavljajo prenos izkušenj iz treninga v tekmo. Zanje je značilna podobnost izsekom igre. Vaje za napadalce se morajo zaključevati s strelom, ki je cilj vsake njihove aktivnosti. Pri vajah elementov napada običajno sodelujejo štirje: podajalec, strelec, branilec in soigralec. Vsak predstavlja igralca na določenem igralnem mestu in vadi določen element- n.pr.: prvi (L) se zaleti in poda, drugi (S) preigrava in strelja, B ga ovira, tretji (DK, L), če ne pride do strela, sprejme podano žogo in strelja on.
Res, da imajo trenerji začetnikov pri izgradnji igralčeve tehnike najpomembnejšo nalogo, toda veliko več kvalitetnih igralcev bi imeli, če bi v klubu vsi trenerji skrbeli za razvoj tehnike. Gotovo je igralcem dajati »dodano vrednost« precej zahtevno. Ena od rešitev je »trener tehnike«, ki bi skrbel za vse perspektivne v klubu.
Za več treninga tehnike ni treba zmanjšati obsega telesne ali taktične priprave. Vaje telesne in tehnične priprave lahko tudi združimo. Pri sestavi programa pa upoštevajmo tudi, da rezervni igralci n.pr. ne potrebujejo toliko vzdržljivosti, oziroma vprašajmo se kaj kateremu igralcu najbolj potrebno.
V tehniki se izpopolnjujemo tudi, če pri vseh taktičnih vajah pazimo na izvedbo elementov. Če hočemo preveriti znanje, igralcem pred vajo ne povejmo na kaj vse naj pazijo, videli bomo kje s(m)o.
Osnovne vaje vpeljevanja modela so napadi z enim več, 3:2, 5:4, 6:5, s streli s črte. Napad 6:5 je test znanja igranja po modelu. Zanj ni treba posebnih kombinacij! Po treh, štirih podajah, od krila do krila, tudi z dolgo podajo, bo prišlo do strela, če se bo vsak zaletel v sprintu, z žogo nad glavo in podal pravo žogo…Po novem je najpomembneje žogo loviti v NP, vsakič teči proti golu in točno podajati!
Model še ne doživlja razcveta, saj je za novosti potrebno znanje in vztrajnost trenerjev in igralcev. Bilo je nekaj poskusov »prodreti« z modelom tehnike, tudi pri znanih trenerjih. Niso imeli nasprotnih argumentov a zdi se, da se jim ne da spuščati v novosti, si nakopati probleme z vpeljevanjem nove tehnike? Pa vendar naj bi bila njihova naloga igralcem dajati dodane vrednosti tudi v tehniki, saj tudi ta naloga nikoli ne preneha in razmišljati o razvoju rokometne igre.
Le z drugačno, boljšo tehniko bomo rokomet igrali še bolje!
Uživajmo v novem rokometu, bo igra najlepša na svetu!
