Tone Goršič, 25.2.2011
Napadi v sprintu, z žogo v NP, so nevarnejši, z manj napakami kot z metanjem žoge ob tla!
Ob individualnih treningih s starejšimi, vadbi v rokometni šoli in opazovanju raznih tekem postaja vse bolj jasno, da je le v napadanju v teku, z žogo nad glavo, prihodnost rokometa! Ob takem napadu in kontinuirano nevarnem, bi tudi proti boljšim nasprotnikom moralo, po treh, štirih zaletih prihajati do priložnosti za strel! Izgleda pa, da so taki napadi, brez daljše, vztrajne, situacijske vadbe, težko izvedljivi! Na treningu igralec zlahka izvede zalet s tremi tekalnimi koraki, z žogo nad glavo, v napadalni preži (NP), na tekmi pa ne?! V igri se v teku zaleti le takrat, ko ima priložnost za strel, zakaj? Pripravljen na strel naj bi se zaletel vsakič!
Zakaj se napada z metanjem žoge ob tla in kako igrati brez tega?
Ena od značilnosti napadanja v teku, z žogo nad glavo naj bi bilo igranje brez metanja žoge ob tla. Igranje z metanjem žoge ob tla je počasnejše, z več prekrški, izbijanji in prestrezanji žoge branilcev (B). Prepričali smo se, da se rokomet da tudi v aktivni fazi igrati le s tremi koraki in, če je treba, tudi s podajo v skoku. Za tako igro je najbolj pomembno nošenje žoge v NP, z žogo ves čas »v igri«, pripravljeno na takojšen strel ali podajo komurkoli od petih soigralcev! Tako ima N med tremi koraki dovolj časa za ustrezno odločitev. Če žogo nosi pred telesom je v izbiri podaje omejen, za strel ali daljšo podajo mora žogo še dvigniti, med tem pa naredi vsaj en korak…Da bo žoga tri sekunde v igri, jo mora loviti direktno gor, nad glavo, ne na prsi! Podano z desne strani jo naj zadrži v NP, z leve pa po najkrajši poti prenese v NP, hkrati z odsukom trupa! Da bo na takojšen met stalno pripravljen podlakti ne sme povešati, komolec naj bo ves čas pred podlaktjo in žoga na odprti dlani.
Običajno je gibanje napadalcev (N) polno raznih poskokov, menjalnih korakov, metanja žoge ob tla in kratkih podaj sosedu. N mora z žogo, da bi se zaletel in streljal od daleč ali B preigral in streljal s črte, premagati razdaljo približno 4m (12-8m, 9-6m). To bi lahko hitreje naredil s tremi, dolgimi koraki (in skokom) toda, če žogo dobi v mestu, teče s kratkimi koraki in pri tem poskakuje, si mora za premagovanje razdalje pomagati z metom žoge ob tla in novimi koraki.
Igralci si žogo velikokrat vržejo ob tla a naredijo le dva, tri korake a žogo imajo »izven igre«. Žogo vrzimo ob tla le, če smo tri korake že naredili a bi akcijo radi nadaljevali. Nevarna pa je n.pr. akcija zunanjega, ki z enim vodenjem in šestimi koraki zasprinta ob coni in strelja od daleč, v skoku.
Za igranje s tremi koraki moramo imeti tudi stalen pregled nad igro, da bi že pred sprejemom žoge vedeli za razpored igralcev in se lažje odločili za najbolj nevarno aktivnost, ne pa da si z metanjem žoge ob tla »podaljšujemo čas za premislek«! Igralci se morajo navaditi igrišče zajeti s širokim, »perifernim« pogledom.
Pomembno, zlasti pri otrocih, je odkrivanje, da lahko po treh korakih podamo. Če nimamo komu podati, pa moramo žogo vreči ob tla. V protinapadu naj bi veljalo pravilo «diagonalnega odkrivanja in podajanja«.
Našteli bomo še nekaj podrobnosti nove tehnike, ki bodo pomagale tudi k igranju brez vodenja.
- Za igranje s tremi koraki, l-d-l, je dobro žogo sprejeti na desni nogi, česar se ni težko naučiti; navaditi se je pa treba streljati tudi z desne noge, da nas ne bo motilo, če žogo sprejmemo na levi (l/d-l-d);
- vsak N mora na zalet čakati v skipu in žogo sprejeti v sprintu, zato naj starta pravočasno- nikakor ne prezgodaj, šele, ko ga podajalec pogleda! N se običajno zaleti hkrati s podajalcem in ne upošteva, da bo med letom žoge naredil še korak, dva in se bo moral ustaviti. N.pr. v napadu z leve v desno, desni zunanji žogo velikokrat sprejme v mestu, na 7m. N naj tudi križajo v sprintu a na podajo ne smejo startati prezgodaj;
- vsak N se naj zaleti med dva B, obrambi čimbližje. Za zalet brez žoge zadoščata dva hitra koraka. Strelci naj bi za strel ob sprejemu ali po enem, največ dveh, korakih, žogo sprejeli na 9-10m. »Podajalci«- strelci s črte naj žogo skušajo sprejeti na 7- 8m in prodreti do 6m;
- N naj ima med vsemi tekalnimi koraki zaleta žogo v zamahu, pripravljeno za strel ali podajo vsem N. Če ne more streljati, se med zadnjim korakom obrne, le v bokih, proti soigralcu in mu čimbolj točno poda, v višino ramen. Tudi pri križanju ter pri preigravanjih naj ima žogo v NP, »v igri »!;
- pri preigravanjih so tekalni koraki hitrejši od sonožnega doskoka pred B; tudi nakazovanje prodora s poskokom na eni nogi niso prepričljivi in hitri;
- za vključevanje vseh N v igro moramo točno podajati tudi na daleč. Za sprejem in met žoge potrebujemo le dva zamaha- nazaj, ki se prične z odpiranjem dlani in naprej po »verigi« rame- komolec- zapestje. Streljamo in na daleč podajamo z »visoko roko«, s komolcem v višini temena glave in odprto dlanjo. Pri strelih lahko uporabimo »bič«, dvignemo komolec, pri podajah pa roko le iztegnemo v smeri soigralčevega desnega ramena. Prsti naj žogo zapustijo s spodnje strani, nazaj rotirano se lažje lovi.
N se naj že v pripravi napada zaletijo proti golu
Na igro brez metanja žoge ob tla se je treba navaditi, saj se bo precej spremenil način igranja posameznika in ekipe.Že v fazi priprave napada, se naj napadalci (N), namesto, da si podajajo nenevarno, na 12m, privajajo na zalete, ki bodo sledili, hkrati pa obrambi pa ne bodo dovolili počitka. V tej fazi lahko zaporedje podaj točno določimo, da se bo vsak zaletel le, ko bo na vrsti, vmes pa bo počival. Sedem zaletov v srednjem tempu, s tremi, dolgimi, tekalnimi koraki, med dva branilca in sedem podaj si naj sledijo n.pr. po naslednjem redu: LK-L-S-DK-D-S-P-LK…N bodo homogenost branilcev (B) delno »razmajali« in kombinacijo uspešneje izvedli.
Skupne kombinacije pričenjajmo s »pravimi« zaleti
V dogovorjeni kombinaciji naj vsi N skušajo na vnaprej določen način- v smeri napada, doseči gol s črte, s čemer bo vsak pritegnil dva B in ustvarjal »višek« oziroma boljšo priložnost za predvidenega strelca, ki je običajno zunanji N. Če B nanj izpade, strelec poda, s tal ali v skoku, enemu petih soigralcev in dobimo varianto skupne kombinacije. Če tudi sedaj ne pride do strela, se zaporedno aktivni zaleti in poskusi strela nadaljujejo, dokler jih ne prekinejo netočna podaja ali podaja nenevarnemu N ali B s prekrškom.
Predstavljamo napad »od krila do krila«, brez menjave mest, na plitko 6:0 cono, ko je pivot (P) med B3 in 4:
- levo krilo (LK), ki napad običajno prične, naj s tremi koraki poskusi prodreti med B1 in 2 in pritegniti B2. Žogo mora imeti v NP, da lahko prodre do črte ali se B2 povsem približa in poda, tudi v skoku- L, S ali P;
- levi zunanji (L)- se zaleti med B 2-3 in strelja z 8m ali poda P, S ali D (LK, DK v skoku);
- srednji zunanji (S)- se zaleti med 4-5 in poda D (tudi nad prostor) ali DK, če je D preblizu, ali, P, ki se ogradi od B3;
- desni zunanji (D)- naj žogo sprejme v sprintu, preigra ali prodre mimo 5 ali poda P, S ali DK;
- desno krilo (DK) strelja ali poda pivotu, ali čez, LK ali napad nadaljuje in steče okoli cone…
Enak napad izvedemo z desne strani. V levo se podaja iznad glave, lahko tudi v skoku. Poskus prodora krila med 1-2 (5-6) je bolj ali manj nekaj novega, pomeni pričetek viška N! Podobno si lahko predstavljamo tudi ostale oblike napada oziroma skupne kombinacije proti različnim conam.
V kvalitetnem napadu naj bi po tretjem zaletu že prišlo do strela, zato je dobro, če na mestu S igra tudi strelec!
Vadba napada brez menjave mest in igranja brez metanja žoge ob tla
Vse vaje se naj izvajajo z lovljenjem žoge »gor«, n.pr. razne oblike «pepčkov«, igre brez strela. Ko se igralci na to navadijo, jim v igri za lovljenje na prsi žogo tudi »odvzamemo«. Učinkovita je vadba napada z enim več, 3:2, 5:4, 6:5, ko je s čimmanj podajami treba priti do strela s črte.
Situacijska vadba skupnih kombinacij (6:6)- pazimo na novo tehniko
Vadba oziroma napadi potekajo kot smo opisali v napadu »od krila do krila«. Sledijo si z leve in desne. Določimo strelca, n.pr. pivota med B3 in 4. Žoge so pri L (D). L poda LK , ki se zaleti med 1-2…Vsak N se zaleti v smeri napada in skuša dati gol s črte (ali od daleč). B jih krijejo, ovirajo maksimalno in N morajo podajati še pred prekrškom, če pa so slabo pokriti, streljajo. Na S morata B 3 ali 4 izpadati zato, da bo podaja pivotu logična. Ta se odkrije zadnji trenutek. B, ki krije pivota malo zamudi, da pride do strela, v težji obliki pa ga krije maksimalno in se P mora »zagraditi«, žogo sprejeti z eno roko ipd.
Situacijska vadba večine elementov napada z vadbo izbire gibanja z žogo ter strela ali dolge podaje
N, v dvoboju 1:1, v omejenem prostoru, izbira med strelom ali preigravanjem in podajo po neuspešnem preigravanju. V vaji sodelujeta še dva podajalca, z leve in desne strani, ki jima N vrača žoge, če ne more streljati. B naj na N starta različno a ne pred zamahom za podajo. Lahko ostane tudi ob črti in strel blokira.
Uživajmo v rokometu, naj igri na svetu!
