Tone Goršič prof., november 2010
Nov Model tehnike napadalcev v rokometu
Rokomet z manj vodenja in prekrškov, z boljšimi streli in podajami, hitrejši, lepši…
Uvod
Pred vami je razlaga modela, ki dopolnjuje knjižico Nov model tehnike napadalcev (2007) in z njo predstavlja zaokroženo celoto. Model je nazorno prikazan tudi na DVD z istim naslovom (2008), v Programu vadbe začetnikov (2010) ter Letnem programu taktično tehnične priprave (2007). Predstavljen je bil tudi na več predavanjih doma in v tujini, na rokometnih šolah in člankih na www.celjskarokometnasola.com. V nadaljevanju dodajamo ugotovitve zadnjih treh let, ki so nastajale ob gledanju tekem in na občasnih, skupnih ali individualnih treningih, z vsemi kategorijami igralcev in igralk
Tehnika v športnih igrah
Vsak vrhunski športnik se trudi, da bi poleg telesne, psihične in taktične pripravljenosti, svoje aktivnosti izvajal gibalno čimbolj brezhibno pa naj gre za individualne športe ali športne igre. Tehniko izpopolnjujejo in napake odpravljajo vsi športniki, ne samo mladi! Vrhunski tenisači izboljšujejo servis, njegovo silovitost in preciznost, plavalci skušajo avtomatizirati zavesljaje, ki bodo odrinili čim več vode, metalci atletskih orodij se trudijo, da bi moč svojih nog, trupa in rok čimbolj izkoristili z gibi, usklajenimi z biomehaničnimi zakonitostmi. Tudi rokometne elemente lahko jemljemo kot atletske discipline. Metanje žoge bo, s pravilno tehniko, preciznejše, močnejše. Seveda se metanje žoge odvija v igri in zato na njegovo učinkovitost vpliva še vrsta drugih faktorjev.
Športne igre, košarka, odbojka, nogomet se za zabavo, neorganizirano, veliko lažje igrajo kot rokomet. Tudi v šolah je rokometa bolj malo videti. Otroci se žogo hitreje naučijo brcati kot metati. Za razliko od košarke in odbojke, rokomet vsebuje številne elemente, z zahtevno tehniko, katere se mladi učijo le v klubih, zato so trenerji začetnikov pred težjo nalogo od kolegov v drugih športnih igrah. Poleg tega morajo trenerji iz relativno malega števila igralcev vzgajati igralce »za Evropo«.
Pomen tehnike v rokometu
Tehnika je način gibalne aktivnosti, ki vpliva na preciznost, hitrost in moč izvedbe elementov. Pri tem mislimo tudi na taktiko tehnike, način izvedbe elementov, ki ga zahtevajo igra oziroma igralne situacije.
Boljša izvedba taktično tehničnih elementov je »notranja rezerva« rokometa. Žal je vse preveč prepuščena navadam, talentu in kreativnosti igralcev. Brez kvalitetne tehnike z žogo ni prave igre in učinkovitih kombinacij. Velikokrat izgubimo tekmo zaradi ene same slabe podaje ali strela! Z boljšo tehniko, bi gotovo prišli do boljših rezultatov! Na njeno pomembnost kar pozabljamo a k sreči ne le pri nas, tudi drugod po svetu imajo igralci vrsto tehničnih pomanjkljivosti. Tisti, ki bodo temu problemu prej posvetili večjo pozornost, bodo zagotovo prehiteli svoje konkurente! Res, da so telesne sposobnosti, psihična pripravljenost in ostali dejavniki uspešnosti enako pomembni toda v tehniki je še največ rezerv. Precej bolj raznovrstno in učinkovito igro bi lahko imeli in več kvalitetnih igralcev bi lahko bilo, če bi vse, ki so hitri, močni, visoki, tudi tehnično bolje podkovali! Brez boljše tehnike, ne bo boljšega rokometa!
No, strokovnjak je rekel, da je rokovanje z žogo v rokometu stvar posameznika, njegovih telesnih in duševnih značilnosti in sposobnosti?! Mar je vseeno kako se žogo lovi, drži, nosi, se giblje z njo in meče! Individualen je stil, sicer se pa ve, se izračuna, kako se hitreje teče, dlje in točneje meče, višje skače. Pri golfu, tenisu, plavanju, metanju kopja, kegljanju…, vsi vrhunski udarjajo ali mečejo zelo podobno, v vseh športih je tehnika dorečena do potankosti. Tudi rokomet naj bi imel opredeljen najustreznejši način igralčevega gibanja, lovljenja in nošenja žoge, streljanja in podajanja! Ni vseeno kako se žogo lovi in meče! Še posebej, ker je rokomet igra v kateri je aktivnost z žogo dokaj omejena, s tremi koraki in sekundami!!
Če smo želeli rokometni tehniki dati večji pomen, smo morali točneje opredeliti optimalen način igranja z žogo in izvedbe elementov v napadu. Nov model govori, kako naj bi napadalci igrali za uspešnejše uresničevanje glavnega cilja napada- »ustvarjati čim boljše priložnosti za strel« in dveh temeljnih principov napada: »kontinuirano nevarno napadati« ter »branilce stalno presenečati«.
Model naj bi sledil trendu razvoja rokometne igre. Vrsto let smo ga sestavljali in preizkušali pri igralcih vseh kategorij, Vedno znova se nam je potrjeval.Vsi so novosti sprejemali in uspešno izvajali. Kljub starim navadam bi se igranja »po novem« hitro naučili! Opazili smo, da so tudi vrhunski igralci v določenih situacijah igrali tako kot predvideva nov model: s tekalnimi koraki, z žogo nad glavo. Nov model tehnike napadalcev bo, v to smo prepričani, pomenil prekretnico v rokometni igri!
Značilnosti napadanja v sodobnem rokometu
Po nekaj nenevarnih podajah »okoli«, daleč od obrambe, se izvede določeno kombinacijo. Če bi se pred tem obrambo vsaj malo razbilo, bi te kombinacije lažje uspele. Že v pripravljalni fazi napada bi se lahko z zaletom v teku, proti golu, z žogo pripravljeno za strel ali dolgo podajo, »ogrevali« in cono, brez napora, vsaj delno »razmajali«! Pri tem bi napadalci (N) prihajali bližje golu, morda celo nenadoma nevarno podali, streljali ali bi kdo vtekel…Vsekakor bi kombinacijo, ki običajno sledi podajam »okoli«, ob manj homogeni obrambi, gotovo uspešneje izvedli!
Če se s kombinacijo ne uspe, se do priložnosti za strel skuša priti z improvizacijo, ki je polna individualnih akcij, s kratkimi podajami sosedu. Pri tem se skoraj vsak N zaleti prezgodaj oziroma žoge ne prejme v polni hitrosti, ob sprejemu jo lovi na prsi in pri tem še nepotrebno poskoči. Vse to omogoča uspešnejšo obrambo. Če N žogo sprejmejo v mestu ali predaleč od obrambe, si pomagajo z metom žoge ob tla a s tem napad zavirajo pa še branilci (B) jih lažje zgrabijo, napade prekinjajo. Z žogo pred telesom oziroma po metu ob tla, za dvig žoge ni časa pa se podaja spodaj, sosedu, kar B lažje »prečitajo« in žogo prestrežejo. Pri zaletu in podajah se N prevečkrat obračajo proti soigralcu in izgubljajo pregled nad igro. Veliko je previsokih ali prenizkih podaj, preveč nazaj ali naprej. Vse te napake bi z igranjem po novem modelu bistveno zmanjšali.
N z individualnimi akcijami uspevajo predvsem zaradi paralelne preže B. N lažje B preigrajo, če imajo noge vzporedno, kot, če bi jim, v diagonalnem položaju, ponujali prodor proti outu. Tudi pri izpadanju bi B iz diagonalne preže bili hitrejši, za isto razdaljo bi naredili korak manj! in N uspešneje ovirali. Če se bodo B pričeli braniti v diagonalni preži, bodo N prisiljeni napadati z žogo nad glavo, da bi se izmikali prekrškom! Take in podobne probleme smo imeli pred očmi, ko smo premišljali s kako tehniko »kontinuirano nevarno napadati«.
Kako naj bi napadali po novem?
Rekli smo že, da naj bi N tudi v fazi priprave napada obrambo nekoliko razmajali- vsak N se naj bi s tremi, lahko tudi počasnejšimi a tekalnimi koraki, pripravljen za strel, zaletel proti golu. V aktivni fazi napada pa si naj bi vsak N skušal ustvariti priložnost za strel. Zaletel se naj bi proti golu in poskusil streljati, če ne bi mogel, naj bi podal enemu izmed petih soigralcev. Tak napad se ne bi smelo upočasniti ali prekinjati z metanjem žoge ob tla, s prekrški B in netočnimi podajami pa še trenutno nenevarnemu soigralcu. Če bodo trije, štirje N zapored, nevarno napadli, bo gotovo prišlo do priložnosti za strel! A napadati morajo na določen način, z ustrezno tehniko, po modelu!
Oblikovali smo štiri osnovna pravila novega modela tehnike, ki veljajo za fazi napada in protinapada:
1- igrati v napadalni preži (NP), z žogo nad glavo (ramenom)- ne pa z žogo pred ali ob telesu,
2- igrati s tekalnimi koraki- ne s poskoki, hitrejši bomo, prodornejši, nevarnejši,
3- igrati čelno, s prsmi proti golu- ne pa z bokom, imeli bomo boljši pregled in bomo napadali v obe strani,
4- podajati v višino ramen- ne pa kakorkoli in kamorkoli, da se žogo zlahka ujame in igro nadaljuje.
Štiri pravila se v enem stavku glasijo: »vsak N se naj bi proti golu zaletel z žogo nad glavo, v sprintu, s tremi, tekalnimi koraki, obrnjen proti golu in skušal streljati ali čimbolje podati, enemu izmed petih soigralcev«.
1- Igrati v napadalni preži
V NP žogo nosimo v pokrčenem vzročenju, malo nad temenom glave, kota v komolcu ter med nadlaktjo in trupom sta 90° in več. Roka je zaradi odsuka trupa obrnjena navzven, dlan z žogo pa čimbolj odprta navzgor. ! Pri prodorih, strelih, dolgih podajah in pri izmikanju prekrškom B je žoga še višje. Z žogo v NP, smo v položaju za strel ali podajo kateremukoli soigralcu, žogo imamo v igri!
Trinajst razlogov za igranje u NP:
1- V NP lahko streljamo takoj, nenadoma, različno, B nas težje ovirajo in blokirajo. Za večji zamah roko le dvignemo in dodamo še »bič«- dvig komolca. Če imamo žogo pred telesom, moramo še zamahniti. Iz NP je strel lahko prav tako močan, saj se naj bi začel šele z zamahom naprej, razni zamahi nazaj so le priprava nanj.
2. Z žogo v NP lahko takoj, brez zamaha nazaj, podamo vsakemu od petih soigralcev, ne samo sosednjemu. Več bo dolgih podaj, tudi na krilo toda za uresničitev tega se moramo posvetiti tehniki dolgih podaj!
3- Z žogo v zamahu smo nevarnejši, takoj lahko streljamo, B izpadajo ali roki vsaj dvignejo. S tem obrambo razbijamo, v njej nastajajo »luknje«. B nas, z žogo v NP, težje »prečitajo« komu bomo podali, zato sosedu ne morejo pomagati kot bi sicer, paziti morajo na »svojega« N.
4. Z žogo v NP se lažje izmikamo prekrškom, še posebej, če jo dvignemo že ob sprejemu. Zaletimo se lahko povsem do B, pritegnemo nase dva B ter varno in točno podamo. Igra brez prekinitev zavoljo prekrškov B je lahko odločilna za uspešnost napada!
5. Z igranjem v NP žogo veliko manj mečemo ob tla, stalno jo imamo »v igri«. S tremi koraki premagamo dovolj prostora in med tremi sekundami imamo dovolj časa za aktivnost! Če bomo žogo nosili pred telesom, jo bomo gotovo prej vrgli ob tla, kot, če jo imamo v NP. Velikokrat žogo nepotrebno vržemo ob tla a naredimo le dva, tri korake pa še B ima več časa za prekršek.
6. Preciznost strelov in podaj je iz NP, za razliko od drugih zamahov, največja, žoga iz NP potuje še samo naprej, po gibalni verigi rame-komolec-zapestje. Met bo bolj točen, če bomo žogo dlje časa nosili v NP. Preciznost je včasih pomembnejša od moči strela.
7. Realizacija iz NP je boljša, zaradi večje preciznosti in vratarjevega težjega predvidevanja smeri strela. V napadu bodo streli, po zaletu z žogo v NP, bolj točni! Tudi v protinapadu po zadnjem odboju od tal žogo takoj dvignimo nad glavo, ne šele ob odrivu. Strele z zaletom v NP bo treba posebej vaditi.
8. Z igranjem v NP bo manj podaj prestreženih in »lahkih« protinapadov, saj v NP ne nakazujemo smeri podaj. B nas težje »prečitajo«, kot z žogo spodaj, ko jo lahko podamo le še na kratko, naprej ali v desno. Z žogo na odprti dlani lahko smer, višino ali dolžino podaje spremenimo še v zadnjem trenutku. Največ podaj se prestreže po vodenju in suvanju žoge, ko hočemo podati na hitro. Raje igrajmo brez vodenja.
9. Igranje v NP ustvarjalnost hkrati omogoča in vzpodbuja! Pri igralcih, pripravljenih za takojšnje dolge podaje, različne strele in varanja, bo ustvarjalnost lažje prišla do izraza, bolj bodo izkoristili svoj pregled nad igro, tehniko podaj in varanj!Igrali bodo duhoviteje, z več nepredvidljivimi potezami, všečno gledalcem!
10. V NP se da z roko varati na največ načinov, z raznimi lažnimi streli in lažnimi podajami na vse strani. Zadošča že gib v ramenu! saj se z njim vsak met tudi prične!
11. Igranje v NP zlasti mlade igralce vzpodbuja k strelu, lažje se zanj odločajo. Z žogo v NP so že pripravljeni za strel, zamahniti morajo še samo naprej.
12. Lovljenje žoge v NP predstavlja hkrati zamah za strel ali podajo. Ukvarjamo se torej samo z eno tehniko zamaha. Za kratko podajo zadošča odpiranje dlani (namesto suvanja), za srednje dolgo zamahnemo do NP, za strele in dolge podaje pa roko samo še iztegnemo navzgor in se odsučemo.
13. Začetniki z žogo nad glavo veliko lažje igrajo in se izmikajo prekrškom. V začetku naj igrajo z žogo v vzročenju, v obeh rokah, ki sta skoraj iztegnjeni. Nato pa eno roko samo odmaknejo in enako mečejo z eno. Tako se hitreje naučijo pravilno metati, ne pa jo s pokrčeno roko suvati.
Ključno za uspešno igranje v napadu in protinapadu je lovljenje žoge takoj »gor«, v NP, ne dol, ali k sebi pa potem gor! Tako je žoga vse tri sekunde »v igri«!!, igralec lahko vse tri sekunde izbira med strelom ali podajo in takoj lahko strelja ali poda! Z žogo »stalno v igri« mu za met ni treba še posebej zamahniti. Med lovljenjem žoge na prsi naredimo korak, nato žogo dvignemo, naredimo drugega in ostane nam le še korak…pa vržemo žogo ob tla. Torej, lovljenje povezujmo z zamahom! Ne zahtevati »roko gor« po lovljenju dol, ko je velikokrat nepotrebno oziroma »že prepozno«!
Naučiti se žogo loviti gor namesto na prsi, ni težko, to je bolj stvar volje in koncentracije. Za lovljenje in podajo potrebujemo le dva giba, nazaj- naprej. Pri vadbi štejmo: ena- zamah nazaj, dva- zamah naprej. Vadba podaj v sprintu, v dveh kolonah, ena proti drugi, je sicer nesituacijska a sili k lovljenju gor in oplazenju žoge pri podajah, pa še na pravočasen, ne prezgodnji, start navaja.
Tudi po odboju od tal je žogo treba takoj, po najkrajši poti, dvigniti v vzročenje, da bo čimprej izven dosega branilčevih rok in čimdlje pripravljena za strel ali podajo. Zato v protinapadu vodenje zaključimo dovolj zgodaj, žogo dvignimo visoko nad glavo in streljajmo po treh korakih! Preciznejši bomo in vratar nas bo težje prečital!
Pomembno je žogo stalno, tudi med preigravanjem, nositi v NP, na odprti dlani, da lahko v vsakem trenutku, tudi »pod faulom«, streljamo ali podamo tudi na daleč! Za dolgo podajo se le še malo odsučemo. Če roko z žogo povesimo, jo sunemo le do soseda, lahko pa na hitro, z »bičem«, streljamo. Zlasti igralec, ki raje podaja kot strelja, naj ima roko z žogo stalno pripravljeno tudi za dolgo podajo! Tudi pri križanju imejmo žogo v NP, »v igri«, da lahko streljamo ali podamo, tudi na krilo! Žogo iz gor obrnjene, odprte dlani, le izpustimo preko prstov.
Vsak N se mora vsakič zaleteti z idejo streljati, z žogo v NP, pripravljen za strel. Le tako bo prepričljiv, pritegnil bo B in razbijal obrambo. Pri vajah napada naj trener igralcu občasno, med drugim korakom zaleta, zakliče »šut« in igralec mora streljati! Videl bo, če se je igralec res pripravil na strel, kar mu ne bi smelo biti težko, saj naj bi za strel ali podajo zamahnil enako- poševno nazaj- navzgor!
NP je temelj novemu načina igranja, so pa tudi igralne situacije, ko je vse jasno in se podaja čimhitreje pa žoge ni treba »dvigovati«. N.pr., če je soigralec v priložnosti za strel, mu podamo takoj, s suvanjem, izpod zapestja, za hrbtom, ipd. V začetku pa mladih ne obremenjujmo s temi variantami, naj žogo lovijo vsakič gor, sicer se pa tudi na kratko lahko poda le z odpiranjem dlani, začetkom običajnega zamaha za metanje! Tudi igralec, ki žogo sprejema v situaciji za strel lahko uporabi poljuben, »svoj« zamah in mu žoge ni treba sprejeti takoj »gor«, v NP.
2- Igrati s tekalnimi koraki
Trije dolgi koraki, v sprintu! a ves čas z žogo v NP, naj bi N zadoščali za zamišljeno igralno aktivnost! Igranje v teku, brez metanja žoge ob tla je ena glavnih značilnosti novega modela! Igra je hitrejša, z manj prekrški, bolj kolektivna. Če pa je treba, si lahko, po treh korakih, s podajo v skoku, zalet še podaljšamo ali nadaljujemo z enojnim vodenjem, metom žoge ob tla.
Značilna za igro v napadu so razna gibanja, zaleti, prodori, preigravanja. Izvajajo se naj proti golu, v teku, sprintu, ne s poskoki, dokoraki ali menjalnimi koraki, ki so počasnejši! S tekalnimi koraki, brez zaustavljanja ob sprejemu žoge!, smo najhitrejši. V teku tudi bolj prepričljivo nakažemo lažno smer gibanja. Mnogi sicer tečejo, Karabatič, Jicha a le takrat, ko streljajo. S stalnim gibanjem v teku bomo obrambo uspešneje razbijali! B se proti N, ki sprintajo, veliko težje branijo. Če N, n.pr. krila, pri vtekanju okoli cone, nepotrebno, zamudno, poskakujejo leva-leva, desna-desna, so počasnejši. B jih lažje krijejo in ovirajo. Redki uspešno prodirajo mimo B v sprintu, z dolgimi koraki, z žogo nad glavo (Rutenka). Zato prodore skozi obrambo vadimo posebej (strah).
Za igranje brez metanja žoge ob tla moramo na zalet čakati v skipu in žogo sprejemati v sprintu, na desni nogi (desničar). Med letom podane žoge si lahko korake, za sprejem na desni, priredimo s kratkim vmesnim korakom. Sedaj lahko, med koraki d/-l-d-l, dvakrat streljamo v skoku (z odrivom z leve noge). Tako ne bo potreben zamudni, menjalni korak, desna-desna. Vsi koraki zaleta naj bodo dolgi, tudi prvi! S tremi koraki naj bi premagali razdaljo vsaj 4m, n.pr. od 10m do črte 6m, ali od 12m do 8m, do B!
Za igranje v sprintu, brez zaustavljanja je potreben timing za pravočasen zalet! Večini, tudi vrhunskim, dela prezgodnji zalet velike težave! Opazujmo igralce, pred sprejemom žoge. Velikokrat, n.pr. pri podajah L-S-D, S žogo še sprejme v zaletu, D pa jo dobi že v mestu, na 7m. Ne računa, da bo med letom podane žoge naredil dva koraka in se moral zaustaviti, namesto, da bi žogo sprejel v sprintu! Za hitrejši start na zalet čakajmo v skipu, ne smemo se zaleteti hkrati s podajalcem. Startajmo na podajalčev »pogled«, tik pred podajo!
Zaleti N naj bi postajali vse hitrejši. Da bi igralci občutili, kako hitro naj bi zalet izvajali, se naj pred vajo tudi sami, z žogo v NP, zaletijo v polnem sprintu in streljajo ali podajo.
Za daljši in hitrejši zalet, s tekalnimi koraki proti golu ter pregled nad igro, se v desno, med zaletom, obrnimo šele po drugem koraku, z desno spredaj. Obrnimo se le v bokih, da zadržimo pregled in čelni položaj.
Napad največkrat prične krilo a premalo nevarno. Zaleti se naj v sprintu!, med 1-2 (5-6). Z žogo v NP naj skuša prodreti ali pritegniti 2 (5) in podati, tudi v skoku, pa ne samo bližnjemu zunanjemu. Z žogo spodaj se branilcem ne more povsem približati ali podati komurkoli!
Tudi v protinapadu žoge ni treba metati ob tla, predvsem sprejemalcu ne! Takoj jo naj dvigne nad glavo. Če po treh korakih še vedno nima komu podati, lahko skoči, poda v skoku ali žogo hitro vrže ob tla in nadaljuje z novimi tremi koraki, l-d-l, med tem se mu bo gotovo kdo odkril. Z enim vodenjem lahko preteče cca 11m: -l-d-l + skok- met ob tla- l-d-l + podaja ali strel (4+2+3+2m). Tako rešitev smo opazili pri francoskem asu Narcissu. Za igranje brez vodenja je nujno tudi pravočasno odkrivanje, ne prezgodaj, ko podajalec soigralca pogleda!
S pravilom, ki omogoča »hitri center« je igra postala še hitrejša. Toda center bi se lahko izvajal še hitreje, bolj učinkovito! Teči s hrbtom proti črti in jo iskati, gotovo ni hitro. Igralec, določen za izvajanje centra, naj sprinta, se, vsaj 6-7m pred centrom, obrne v desno, vratar mu sedaj ostro poda. N žogo ujame v NP, priteče do črte, nanjo postavi levo nogo in, obrnjen v desno, poda desnemu zunanjemu, ki poda n.pr. L, ki vteka proti sredini.
3- Igrati čelno obrnjeni proti golu
Čimvečkrat bodimo z nogami obrnjeni proti golu, z odrivno nogo spredaj! Za razliko od bočnega položaja ima N v čelnem položaju stalni pregled nad vsemi igralci, uspešneje podaja in prodira v obe strani in je, z žogo v NP, v vsakem trenutku pripravljen za različne strele. V borbi z B je N, proti B obrnjen čelno, z nogama v diagonalnem položaju, stabilnejši. Tudi, če ga B odrine, je spet takoj pripravljen na akcijo, za strel ali preigravanje. Če bomo proti golu napadali v teku, bomo proti golu obrnjeni čelno, pri prisunskih korakih pa bočno.
Tudi ko žogo sprejemamo, bodimo obrnjeni proti golu, obrnjeni proti žogi izgubljamo pregled in branilcem olajšujemo reševanje nevarnih situacij- lažje predvidijo naše možnosti in namere. Namesto, da se obračamo tudi z nogama, se pri sprejemih in podajah obračajmo le v bokih, noge pa obdržimo obrnjene proti golu! Z desne strani žogo zadržimo v NP, ne pritegujmo je na prsi! Z leve strani pa žogo v NP prenesemo skozi predročenje, če je N blizu pa skozi vzročenje. Poskusite, v bokih se lahko obrnete povsem nazaj!
Pazimo še:
- zlasti pri gibanjih v levo, se ne smemo obračati preveč v levo, težko bomo streljali, izgubili bomo pregled nad igro- igralcev (pivota) na desni strani ne bomo videli;
- za preigravanje stalno v čelnem položaju, naj bo lažni korak kratek!, druga dva pa daljša in čimhitrejša.
- tudi zadnji korak zaleta usmerimo čimbolj proti golu, ne pa v smer podaje, zato podajajmo le z odsukom trupa! Zalet z žogo v NP, s tremi, dolgimi, tekalnimi koraki in s podajo vstran vadimo tudi posebej!
4- Sprejemati in podajati žogo v višini ramen
Četrto pravilo modela govori, da naj bi igralci in trener pazili tudi na kvaliteto podaj. Vsaka podaja naj bi omogočala čim lažje lovljenje žoge ter čim hitrejše nadaljevanje igre. Za lažje soigralčevo lovljenje morajo podajalčevi prsti zdrsniti pod žogo, jo oplaziti, da se žoga vrti nazaj! Za hitro in uspešno igranje se praviloma podaja v višino ramen, tu so običajno napadalčeve roke. Z desne strani se podaja v zamah oziroma v NP, z leve pa nekoliko pred N, obakrat proč od branilčevih rok. Idealno bi bilo, če bi bila pot žoge med napadalci ravna, stalno v višini ramen, razen pri podajah od tal ali v loku, preko B. Za podajo od tal, se roko iz NP najprej spusti pod pas nato pa sune proti N.
Tudi za kvaliteto podaj je ključno direktno lovljenje gor, v zamah. Lovljenje na prsi in razni zamahi, še posebej krožni, niso le zamudni, so tudi krivi za netočne mete. Žogo naj bi lovili in metali po najkrajši poti, samo z dvema zamahoma, nazaj- naprej. Take podaje bodo bolj točne, kot s suvanjem ali izpod zapestja! Hkrati z lovljenjem žogo takoj prenesemo gor, nad rame (glavo), nato pa roko, z žogo na odprti dlani, samo iztegnemo in jo spet izpustimo v višini ramen. Torej po lovljenju ni več zamaha nazaj, žoga potuje še samo naprej! V ta namen mete vadimo tudi z »zadržanim metom«- po zamahu nazaj igralec zastane, si skuša »zapomniti« položaj roke nato pa jo le iztegne naprej, po verigi rame-komolec-zapestje. Položaj roke preveri tudi trener in, če je treba, igralec zamah ponovi. Krivca za večino slabih metov sta napačno lovljenje ter, posledično, držanje žoge (palca naj tvorita črko A, pod kotom cca 45º).
Pri zamahih za podaje (ali strel) nekateri radi zamahujejo z bičem, kar je zamudno, za sprejem žoge pa moteče. Pri zamahu nazaj se tudi ne sme roke pregibati v komolcu- s podlaktjo zamahovati nazaj- naprej- kot v komolcu ne sme biti manjši od 90º. Začetniki pri metanju roko radi krčijo ali žogo celo suvajo. Vse take podaje bodo velikokrat netočne in težko ulovljive. Otroke na pravilno metanje žoge navajajmo z igranjem in metanjem z obema rokama nad glavo, v vzročenju. Kasneje, v vzročenju, eno roko od žoge, le odmaknejo in mečejo z eno.
Za dolgo podajo in strel naj bo roka visoko dvignjena, skoraj iztegnjena, da lažje mečemo »iz ramena«, z metalno verigo. Da bi preverili višino roke, jo prepognimo preko glave, komolec bo v višini temena glave.
Pri strelih in podajah je »telefoniranje« pogosta napaka! Postavimo se ob gol in opazujmo kam igralci pri strelu in podajah gledajo. V smeri strela naj pogledajo šele med zamahom naprej! Zlasti podaje pivotu B večkrat prestrežejo. Že mlade navajajmo podajati s »perifernim pogledom«!
Trenerji naj bi na treningih opozarjali tudi na napake pri podajah in jih odpravljali z ustreznimi predvajami, če je treba kar sproti, vsi ali posameznik, ki žogo meče napačno. Sicer pa se naj bi vsak, pri vsaki podaji, potrudil! in pomislil, kako in kam naj soigralcu poda, ob slabi podaji pa se mu opravičil.
Model prinaša veliko sprememb in novosti v igri
V »novem rokometu« se bo napadalo bolj ustvarjalno, kolektivno, nevarneje, lepše! Vsak, ki bo gledal tekmo, v kateri se bo igralo na nov način, bo opazil, da vsak N žogo lovi gor, ne na prsi in jo ima stalno nad glavo (ramenom), »v igri«. Za strel ali podajo bo imel na voljo vse tri sekunde! Videl bo, da N žoge nič več ne mečejo ob tla in z njo poskakujejo! Manj bo prekinitev igre zaradi prekrškov B! Ne bo več podaj izpod zapestja ali s suvanjem. Skoraj tako so igrali igralci in igralke različnih kategorij, s katerimi smo, ekipno ali individualno, nekajkrat vadili igrati po novem. Lani so na Švedskem kadeti, demonstratorji, na koncu seminarja brez težav igrali z žogo nad glavo, v sprintu. Tudi mladi Kopra so se na predavanju na letošnjem Eurofestu hitro navadili teči proti golu, z žogo nad glavo…Tako bodo igrali tudi Pia, Iva, Ines, Nia, ki občasno vadijo posebej.
Učinkovitost in delovanje modela si lahko predstavljamo tudi ob gledanju raznih tekem. Vsi žogo lovijo na prsi, kar v pripravi napada, pri podajanju »okoli«, niti ni pomembno. Toda predstavljajmo si, če bi v aktivni igri zunanji N žogo lovili gor, nad glavo oziroma rame...takoj bi lahko streljali ali podali, tudi na krilo, žoge ne bi metali ob tla, B jih ne bi mogli zgrabiti…Opazujmo igralce, ko poskakujejo in si predstavljajmo, kako hitri bi bili s tekalnimi koraki, v sprintu! Primerjajmo pot žoge v igri z idealno, ki naj bi bila »stalno v višini ramen«!
Rokomet se igra vse bolj podobno Modelu a bolj kot plod inventivnosti posameznih igralcev. Za vsak element najdemo koga, ki »igra po določenem pravilu«, kar potrjuje njegovo upravičenost oziroma uvajanja modela v celoti. Na finalu pokala EHF (2008) v Celju smo opazovali Šveda Lövgrena (Kiel), kako igra »z žogo nad glavo«. Bil je proglašen za najboljšega igralca turnirja. Na DVD-ju, ki prikazuje Model, igro v »napadalni preži« odlično prikazuje. Tudi sam je DVD pohvalil.
Model je pravzaprav seštevek kvalitetnih aktivnosti in igralnih navad različnih vrhunskih igralcev. Zaenkrat ni igralca, ki bi v celoti igral po modelu. Vrhunski zaradi telesnih in tehničnih sposobnosti mnoge pomanjkljivosti skrijejo pa tudi njihovi nasprotniki igrajo enako, nihče ni v prednosti. V prednosti bi bili, če bi igrali po novem, z manj prekrški, metanja žoge ob tla, netočnih podaj... Sedaj pa n.pr. na slabe podaje nihče nima pripomb- igralci so jih vajeni loviti, ne pomisli se, da je to stvar tehnike!
Na zahteve modela se ni težko navaditi. Vsak se lahko nauči žogo loviti gor, teči namesto poskakovati, igrati obrnjen proti golu in točno podajati. Slednje je še najtežje, ker je pogojeno s pravilnim, velikokrat napačno avtomatiziranim lovljenjem in držanjem žoge. Torej izgovori, da le z začetniki lahko vpeljemo novo tehniko, ne držijo. Igralci morajo nov način igranja le hoteti osvojiti, trenerji pa pri delu vztrajati. Z novim načinom igranja jim bo napredek zagotovljen. Odpiralo se jim bo več rešitev v igri, igrali bodo z manj napakami.
Torej, tehnika ne more biti individualna stvar. V nobenem športu ni! Tudi v rokometu se mora vedeti kako se neka aktivnost izvaja najbolje, v skladu z zahtevami igre in biomehanike.
Model ne bo pomenil veliko, če se elementi, streli podaje, zaleti, prodori, preigravanja ne bodo izvajali tehnično pravilno, n.pr. žoga bo v NP a v zaprti, dol obrnjeni dlani, tekalni koraki bodo kratki, podaje iz NP bodo, zaradi nepotrebnih gibov z roko, netočne ipd. K sreči se elemente s pomočjo modela lažje izvaja kvalitetno.
Z igranjem po modelu bo slabši igralec naredil manj napak. Nižji in počasnejši bodo nevarnejši, višji in hitri bodo svoje prednosti bolje izkoristili!
V teku, z žogo nad glavo naj bi igrali predvsem zunanji. Napadati morajo stalno nevarno, zapored skušati streljati ter podajati najbolje postavljenemu soigralcu, le tako bodo obrambo razbijali. Zaleti dirigenta so premalo a tudi on naj bi igral v sprintu, brez vodenja in podajal na vse strani, vsem soigralcem.
Z modelom smo dobili osnovo za »rokometno šolo«. Rokometna tehnika je ena najbolj zahtevnih in model odgovarja na vprašanja česa otroke učiti, da bodo rokometne elemente izvajali čimhitreje, močneje, precizneje a v skladu s taktičnimi principi in pravili- zahtevami igre (glej Program vadbe začetnikov TG 4/2010). Celo štirinajstletno začetnico smo, s pomočjo igranja v NP, hitro seznanili z rokometno igro!
Model ni čarobna palica, na rezultate vpliva še veliko drugih dejavnikov, toda, če se bo naredilo manj napak, izgubilo manj žog, bolje streljalo, se bo njihov vpliv zmanjšal.
Nekaterim pomislekom v odgovor
Pravila novega načina igranja z žogo imajo svojo teoretično osnovo, logično utemeljitev.Zastavljamo nekaj vprašanj, s katerimi naj bi odpravili dvome v nov model.
1- O igranju v napadalni preži: je vseeno ali lahko podamo petim ali le dvema soigralcema?, kako prej pritegnemo B, z žogo spodaj ali v zamahu?, kdaj nas B lažje prekine, z žogo pred telesom ali nad glavo?
2- O igranju s tekalnimi koraki, v sprintu: s katerimi koraki smo hitrejši, z menjalnimi ali tekalnimi?, kdaj branilec N težje zaustavi, ko poskakuje ali, ko sprinta?
3- O igranju v čelnem položaju: če smo proti golu obrnjeni bočno: ali vidimo vse igralce?, preigravamo v obe strani?, tečemo proti golu?
4- O podajah: je žogo lažje loviti, če se vrti nazaj?, je pomembno, kam soigralcu podamo?, je vseeno, če igralec z žogo krožno zamahuje ali podaja po najkrajši poti?
Pojavljajo se tudi pomisleki, predvsem o igranju v napadalni preži. Nekateri, nevajeni streljati iz NP, pravijo, da imajo slabši strel in, da zato ne bi igrali v NP. Četudi bi bilo to res, je tu 13 tehtnih razlogov za igranje v NP ter odgovor: streli iz NP so lahko enako močni, še posebej z »bičem«, dvigom komolca. Razni zamahi so le priprava za strel, met pa se začne z gibanjem roke naprej, po verigi visoko rame-komolec-zapestje. Torej, moč strela je odvisna predvsem od pravilne tehnike zamaha naprej. Poleg tega se igralec že med soigralčevo podajo lahko odloči za strel in izbere sebi ustrezni zamah. Večina napadalčevih aktivnosti je namenjena zaletu, pripravi priložnosti za strel in ta se naj bi vsekakor izvajal v NP, z žogo nad glavo. Če se priložnost ponudi, se lahko takoj strelja (iz NP) ali poda. Iz NP se strelja najhitreje, ni treba prostora za zamah zato nas B težje ovirajo in strele blokirajo. Streli iz NP so tudi bolj točni, kot po raznih drugih zamahih in vratar strel iz »nevtralnega» položaja roke težje »prečita«! Mlada reprezentantka, strelka Pia pravi, da drugače kot po zaletu z žogo nad glavo, ne zna streljati! Tako se je navadila!
Preigravati z žogo v NP je gotovo težje kot z žogo pred telesom, sploh, če smo tako navajeni. No, preigravanje je največkrat namenjeno ustvarjanju viška. Pri tem nas, z žogo v NP, B ne more ovirati, pod prekrškom lahko streljamo ali podamo kamorkoli, igre ne prekinemo. Če pa pred soigralčevo podajo opazimo situacijo 1:1, lahko preigravamo tudi po svoje. Je pa bivši rokometaš ugotovil, da bi tudi v NP hitro preigraval, če bi ga tako učili.
Eden najboljših, Balič, velikokrat nosi žogo v zamahu a ima pri tem roko povešeno in dlan zaprto, zato tudi redko poda na daleč. Podobno igra tudi Zorman. Oba pa imata zelo hiter drugi del preigravanja in zato često pritegneta nase dva B toda nato podata le pivotu ali sosedu, ne pa tudi na krilo.
Nekdo je trdil, da z žogo za hrbtom presenečamo branilce, toda žogo je treba prav tako dvigniti in zamahniti. Najbolj je »skrita« v NP, na odprti dlani, ko B ne more predvideti ali bomo streljali ali podali in komu!
»Modra« je tudi ugotovitev, da »ni pomembno kako streljaš, glavno, da daš gol«. Res je, če s slabo tehniko gol vsakič zadeneš in ne streljaš v vratarja! Ni veliko takih, ki bi se v taki meri »izpopolnili v napaki«. Ko gledamo otroke v igri, nam je lahko takoj jasno, kako pomembna je tehnika metanja. Vsekakor pa ugotovitev gotovo ne velja za podaje, ni vseeno kako in kam soigralcu podamo!?
Sicer pa, vse je odvisno od igralne situacije, pravi igralec bo v danem trenutku znal izbrati najbolj ustrezen način nošenja žoge, dela nog ali položaj telesa. Največkrat pa je uporabno igranje po štirih pravilih modela. Najmanj kar lahko zatrdimo je, da z novim modelom ne bomo pokvarili kakovosti sedanje ekipe in igralcev !
Vpeljujmo model, izboljšujmo tehniko napadalcev
Ponovimo: za nov način igranja je pomembno žogo sprejeti v sprintu, takoj gor, nad glavo (rame), jo nositi na navzgor in navzven odprti dlani in po dolgih, tekalnih korakih, v sprintu, brez vodenja, streljati ali točno podati. Na tako igranje se je seveda treba navaditi.
Tak način igranja bi lahko bila velika prednost našega rokometa! Slovenske ekipe in igralci bodo imeli prednost pred ostalimi, kvalitetnejši bodo, kompenziralo se bo malo število igralcev! Iz talentov bomo naredili vrhunske. Kdor bo prej pričel igrati po modelu, se mu čimbolj skušal približati, bo v prednosti! Trenerjem v pomoč je tudi Letni program taktično tehnične priprave (2009), s 400 vajami napada, protinapada, obrambe in vračanja. pravih, postopnih, situacijskih vaj, tudi za vpeljevanje nove tehnike napadalcev. Za sestavljanje programov učenja in odpravljanja taktično tehničnih napak smo sestavili tudi seznam 75 elementov in variant, tudi za analizo znanj in pomanjkljivosti igralcev.
Brez znanja, vztrajnosti in napora ne bo šlo. Toda izplačalo se bo. Trenerji bi se morali seznaniti s podrobnostmi tehnike po Modelu, z njo seznanjati igralce in jih s primernimi vajami vpeljevati. Igralce naj pozorno opazujejo, odkrivajo napake in jih na ustrezen način, ne le z nasveti, odpravljajo. Vsak igralec ima kakšno pomanjkljivost, ki ga bo ovirala pri nadaljnji karieri, morda celo do vrhunske. Pomislite, gotovo boste med svojimi našli igralce, igralke, ki bi lahko bili še boljši, vrhunski, če bi…
Opazovanje in odkrivanje napak je zahtevno. Gre za primerjanje pravilnega in izvajanega in ugotavljanje razlik med njima. Pozorno opazujmo samo določen segment igralčeve aktivnosti, n.pr. le:
- položaj rok in smer lovljenja žoge- dol, gor?, se žogo nosi v povešeni roki?;
- je igralec žogo sprejel v sprintu, na desni nogi?, se je zaletel prezgodaj?, teče ali poskakuje?, je pri podajah z nogami obrnjen proti golu?;
- ima pred strelom komolec v višini temena glave?, podaja v višino ramen, se pri tem žoga vrti nazaj? itd…
Napak ne skušajmo odpravljati z nasveti, sploh pa ne na tekmi. Zapomnimo si jih, zapišimo in odpravljajmo na treningu, z ustreznimi (pred)vajami. Osnovna metoda je tzv. »metoda prisile«. Da bi se element izvajalo ali igralo tako kot želimo, moramo igralce z določeno nalogo v to »prisiliti«. Učinkovito je n.pr. »dosojanje prekrškov« za napake, n.pr. za lovljenje na prsi, žogo dosodimo nasprotniku. Sicer pa za »igro brez vodenja« zahtevajmo lovljenje »gor«, ne ukazovati: »igra se brez vodenja«. Le lovljenje v NP bo dalo igro brez vodenja!
Napake se rade vračajo! Skušajmo jih odpravljati s predvajami- pravilnim ponavljanjem gibov nekega elementa, po principu od konca k začetku, »končne« gibe postopoma navezujemo na predhodne. Nato preidemo na izvedbo aktivnosti po eni podaji in vajo končamo situacijsko, z več igralci in vse hitreje.
Res, da imajo trenerji začetnikov pri izgradnji igralčeve tehnike najpomembnejšo nalogo, toda veliko več kvalitetnih igralcev bi imeli, če bi vsi trenerji skrbeli tudi za razvoj tehnike. Gotovo je igralcem dajati tovrstno »dodano vrednost« precej zahtevno. Ena od rešitev je »trener tehnike«, ki bi skrbel za vse perspektivne v klubu.
Za več treninga tehnike ni treba zmanjšati obsega telesne ali taktične priprave. Vaje telesne in tehnične priprave lahko tudi združimo. Pri sestavi programa pa upoštevajmo, da rezervni igralci ne potrebujejo toliko vzdržljivosti, oziroma vprašajmo se kaj je kateremu igralcu najbolj potrebno.
S situacijskimi vajami bomo model hitreje vpeljevali! Situacijske vaje- zanje je značilna podobnost izsekom iz igre, zagotavljajo hitrejši prenos izkušenj iz vaje v tekmo. Kombinacije, ki bi jih radi izvajali na tekmi, igralci izvajajo proti maksimalno a omejeno aktivnim branilcem. Če bo igralec znal nekaj narediti v taki vaji, bo kmalu isto izvajal tudi v igri! Cilj vsake napadalčeve aktivnosti je strel zato se naj vse vaje za napadalce končujejo s strelom! Pri vajah elementov napada naj bi sodelovali štirje: podajalec, strelec- njemu je vaja namenjena ter branilec in še en napadalec. Vsak naj predstavlja igralca na določenem igralnem mestu, ki hkrati vadi določen element- n.pr.: podajalec (L) se zaleti in poda, strelec (S) preigrava in strelja, B ga ovira, drugi strelec (DK, L), če prej ne pride do strela, sprejme podano žogo in strelja on. Vsi igralci naj elemente izvajajo po »modelu«!Podobno vadimo tudi skupne kombinacije: po dveh, treh zaletih, poskusih strela, po vnaprej določeni aktivnostih, ki jih B preprečujejo, n.pr. prodore do črte v smeri napada, branilec strelcu, ki mu je kombinacija namenjena, pusti streljati, z obrambno aktivnostjo malo zamudi. Približno tako bo tudi na tekmi.
V tehniki se izpopolnjujemo tudi, če pri vseh taktičnih vajah pazimo na izvedbo elementov. Pozor: če hočemo preveriti znanje, igralcem pred vajo ne povejmo na kaj vse naj pazijo, videli bomo kje s(m)o.
Osnovne vaje za vpeljevanje modela so napadi z enim več, 3:2, 5:4, 6:5, s čimmanj podajami in s streli s črte. Za napad 6:5 ni treba posebnih kombinacij!, je test znanja igranja po modelu. Po treh, štirih podajah, od krila do krila, tudi z dolgo podajo, n.pr. srednjega na krilo, bo prišlo do strela, če se bo vsak, v sprintu, zaletel proti golu, med dva B, z žogo nad glavo in streljal s črte ali podal pravo žogo…!
Ne pozabimo na pomembnost kontinuitete nevarnih zaletov v napadu, napadalci je ne smejo prekinjati! Glasno štejmo zaporedje nevarnih aktivnosti: ena, dva, nič, ena, nič…
Model še ne doživlja razcveta, prepričani smo, da bo razvoj rokometne igre pripeljal tudi do tega. Trener svetovnih mladinskih prvakov Dancev že razmišlja v tej smeri. Največ se je naredilo v hitrosti igranja predvsem z izvajanjem centra. Rezerve so v sistemu protinapada, po vsaki osvojeni žogi, pa v obrambni aktivnosti v diagonalni preži ter v vsestranosti igralcev, da ne bo menjav obramba- napad in seveda v tehniki, da bo manj nepotrebno izgubljenih žog in napad nevarnejši! Le z drugačno, boljšo tehniko se bo rokomet igralo še bolje!
Uživajmo v novem rokometu, naj bo najlepša igra na svetu!
