Tone Goršič, junij 2009
MODEL TEHNIKE NAPADALCEV V ROKOMETU
(Nove izkušnje, prenovljena verzija)
Nov predgovor
Model tehnike sem ponovno opisal v knjižici (07) in ga prikazal na DVD (08). V tekstu pred vami so predvsem ugotovitve iz zadnjih dveh letih, dobljene predvsem z gledanjem raznih tekem in občasnimi treningi z vsemi kategorijami igralcev in igralk. Vsi so bili so prizadevni, novosti so sprejemali in uspešno izvajali, kljub svojim igralnim navadam. Igranja »po novem« bi se hitro naučili.
V igri svetovnih asov se prednosti, ki jih prinaša nov model, ne pogrešajo toliko, bolj se vidijo pri slabših igralcih in pri dekletih, vseeno pa smo lahko prepričani, zakaj ne bi bili, da bi tudi igra vrhunskih v napadalni preži in v teku bila učinkovitejša. Žoge ne bi toliko metali ob tla, z njo poskakovali, manj bi bilo prekinitev zaradi prekrškov, netočnih podaj, igra bi bila hitrejša. Vrhunski s pomočjo telesnih in tehničnih sposobnosti mnoge pomanjkljivosti skrijejo, sicer pa tudi njihovi nasprotniki igrajo enako, nihče ni v prednosti. Bili bi, če bi igrali po novem modelu…! Sicer pa n.pr. na slabe podaje skoraj nihče nima pripomb- igralci so se jih navadili loviti. Nihče tudi ne vprašuje, zakaj krila ne dobijo žog, zakaj branilci s prekrški zaustavljajo napadalce, zakaj se podaje prestrezajo ali žoge letijo preko gola…Zato ugotavljamo, da so ravno v tehniki še velike rezerve rokometa!!
Kljub temu se rokomet vse bolj igra podobno Modelu, vendar bolj kot plod inventivnosti igralcev, ne pa napotkov strokovnjakov. Lani smo, na finalu pokala EHF v Celju, opazovali Šveda Lövgrena (Kiel) kako igra »z žogo nad glavo« (na DVD 08 to odlično demonstrira), bil je proglašen za najboljšega igralca. Vesel sem bil njegove pohvale DVDja soigralcu Kavtičniku, ko mu ga je ta predstavil.
O pomenu tehnike v rokometu
Nekateri trenerji pravijo, da je rokovanje z žogo v rokometu stvar posameznika, njegovih telesnih in duševnih značilnosti in sposobnosti. Je to bežanje pred reševanjem problema ? Mar je vseeno kako se žogo lovi, drži, nosi, se giblje z njo in meče! Individualen je stil sicer pa se ve kako se hitro teče, daleč in točno meče, visoko skače. Pri golfu, tenisu, kegljanju, balinanju, vsi udarjajo ali mečejo zelo podobno. V vseh športih je tehnika dorečena do potankosti. Zakaj tudi rokomet ne bi imel najboljšega načina lovljenja, nošenja, streljanja in podajanja?
A tu je še taktika tehnike! Če je tehnika način izvajanja ta-te elementov, ki vpliva na hitrost, moč, koordinacijo, preciznost in vzdržljivost izvajanja elementov, poznamo, zlasti v športnih igrah, tudi taktiko tehnike, ki pomeni način izvajanja elementov, prilagojen zahtevam igre, njenim taktičnim ciljem, principom in pravilom. N.pr. podati je treba tako, da soigralec uspešno napada naprej; žogo nosimo tako, da nas B (branilec) ne more ovirati ipd.
Od tehnike (mislimo tudi na taktiko tehnike) so tudi v rokometu, bolj, kot si morda mislimo, odvisni rezultati. Običajno zmaga tisti, ki dela manj napak! V tehnične napake štejmo tudi nenevarne zalete, podaje v kolena, prekinitve s prekrški, strele v vratnico itd. Vse lahko odnesejo zmago…a odvisne so predvsem od tehnike.
Tehnike ne moremo prepustiti stihiji, še posebej, ker smo prišli do modela, ki sledi trendu razvoja rokometne igre.
Brez napredovanja v tehniki, ne bo boljšega rokometa! Premalo je trenerjev- učiteljev igranja. V Sloveniji so trenerji mladih pred težko nalogo, iz malega števila igralcev vzgajati igralce »za Evropo«. Trenerji članskih ekip pa o tehniki ne razmišljajo dosti, čeprav se igralci lahko učijo vso kariero in mnogi trenirajo tudi dvakrat dnevno! No, lažje je vpiti na igralce in zahtevati naj grizejo, pustijo srce na igrišču ali igrajo »do gola«.
Prepričani smo lahko, da bo mnogim igralcem »nov model napadanja«, s štirimi osnovnimi značilnostmi: zaleteti se, z žogo nad glavo, v napadalni preži (NP), s tekalnimi koraki (brez vodenja), čelno proti golu, s čimbolj točnimi podajami, bistveno pomagal, da bodo postali res vrhunski!
Kako naj bi igrali po novem- kakšne spremembe prinaša nov model
V sodobnem rokometu se napada tako, da se po nekaj nenevarnih podajah »okoli«, izvede naučeno kombinacijo. Če bi pred tem obrambo vsaj malo razbili, bi kombinacije lažje uspele. Že v tej fazi bi se lahko z zaletom v teku, proti golu, »ogrevali« in cono, vsaj delno, razmajali. Če se s kombinacijo ne uspe, se do priložnosti za strel skuša priti z individualnimi akcijami, ki uspevajo predvsem zaradi branjenja v paralelni preži. Ko bodo B uporabljali diagonalno, s tekalnimi koraki, bodo napadalce (N) večkrat prekinjali in ti bodo prisiljeni napadati tako kot predvideva model. Sedaj N brez težav preigra B, pritegne nase še enega B in višek je tu. Ali: strelec se zaleti proti golu in strelja, ker ga B čaka v paralelni preži, z nogama vzporedno, zamudi z izpadanjem! No, akcije so velikokrat neuspešne tudi zaradi pomanjkljive tehnike, zlasti podaj!
Model tehnike sestavljajo štiri osnovna pravila:
1- igrati v napadalni preži, z žogo nad glavo,
2- igrati s tekalnimi koraki,
3- igrati čelno obrnjeni proti golu,
4- s podajami v višini ramen.
V skladu s temi pravili je opredeljena tudi izvedba taktično tehničnih elementov- lovljenje, zalet, prodor, preigravanje, podajanje, streljanje itd. Ti se sicer tudi na sedanji način uspešno izvajajo- vrhunski igralci pomanjkljivo tehniko nadomestijo s hitrostjo, močjo in ustvarjalnostjo toda prepričani smo, da bi po novem igrali še hitreje, bolj racionalno, z manj napakami.
Nov model je opredelil tehniko, ki bo prispevala k poenostavitvi igranja in bolj ustrezala cilju napadanja- ustvariti priložnost za strel in taktičnima principoma- kontinuirano nevarno napadati in branilce presenečati. Model ni plod domišljije, vse zamisli so logične: podaja s povezanim lovljenjem nazaj-naprej je hitrejša od kroženja z žogo…!; z žogo nad ramenom lahko streljamo in podamo petim, z žogo spodaj samo dvema; v teku se igra hitreje, kot s poskoki; čelno obrnjeni proti golu imamo pregled nad celim igriščem, bočno pa ne; če podamo soigralcu v rame, lahko takoj strelja ali poda, izpred kolena mora žogo še dvigniti…Torej, tehnika ne more biti individualna stvar.
Model lahko »preverjamo« tudi ob gledanju raznih tekem. Vsi žogo lovijo na prsi, kar v pripravi napada, podajanju »okoli« niti ni pomembno. Toda v aktivni igri si predstavljajte, da igralec lovi žogo gor, nad rame...takoj bi bil pripravljen za strel ali podajo tudi na krilo, branilec ga ne bi mogel zgrabiti, žoge mu ne bi bilo treba vreči ob tla…Glejte igralce, ko poskakujejo in si predstavljajte kako hitri bi bili, če bi tekli !?
Tehnika po modelu naj bi bila osnova novemu igranju, so pa tudi igralne situacije, ko je vse jasno in je vseeno, kako se kaj izvaja. Žoge n.pr. ni treba dvigovati v NP, če situacija narekuje takojšnjo, kratko podajo, ker je soigralec v priložnosti za strel. Toda zlasti v začetku, ko model uvajamo, igralcev ne obremenjujmo z odločitvami ali naj n.pr. žogo »lovijo gor« ali ne, ali naj žogo mečejo ali suvajo. Do tega bodo prišli, ko se bodo navadili žogo loviti »gor«, igrati z njo v NP in teči.
Ni nujno, da vsi napadalci igrajo po modelu toda predvsem zunanji morajo kontinuirano nevarno napadati, zapored skušati streljati od daleč ali s črte ter podajati najbolje postavljenemu igralcu. Le tako bodo obrambo razbijali. Zalet samo srednjega bo premalo a tudi on bi moral ne le prodirati in podajati sosedu temveč vsem igralcem.
Model pravi: zalet proti golu, kot osnovni element napada, naj bi N izvajal vsakič, ne samo, ko se zaleti za strel. Zaleti se naj v sprintu, z žogo v zamahu, pripravljen na vse aktivnosti- različne strele, podaje petim soigralcem, prodore, preigravanja, varanja, izmikanja B. Vsega tega ne more izvajati, če se zaleti z žogo pred telesom, z bočnimi koraki ali z metanjem žoge ob tla, raznimi poskoki ter podajami izpod zapestja, tudi netočno, tvegano...!
Igralci, ki z enim več (6:5), znajo ustvariti priliko za strel s 6m v enem napadu,znajo napadati po modelu!
Kaj lahko od modela še pričakujemo
Predvsem manj napak, netočnih in prestreženih podaj, igro brez metanja žoge ob tla, več daljših podaj- na krilo, več nenadnih strelov, preciznejših, z boljšo realizacijo, manj prekinitev s prekrški, bolj domiselno igro z manj »telefoniranja«, skratka, nevarnejši napad.
Z osvojitvijo modela tehnike in podrobnosti v izvajanju elementov smo dobili »rokometno šolo« po vzoru na »šole« v ostalih športih. Vemo kako učiti začetnike in kako model skušati vpeljevati tudi pri ostalih kategorijah, vsaj do kadetov, pri starejših pa seveda le, če bodo trener in igralci to znali in hoteli.
Z modelom bodo ekipe in igralci kompenzirali nekatere svoje pomanjkljivosti: predvsem višino pa tudi hitrost, čeprav je ta za rokomet izredno pomembna. Škoda, da celjski igralci nekoč niso bili višji, več bi igrali v I. YU ligi.
Z igranjem po novem, jih bo več sodelovalo v igri, otroci si bodo več podajali in manj žogo vodili.
Vsekakor bi lahko predlagani način igranja bil velika prednost našega rokometa! Z novim modelom bi slovenski klubi in igralci imeli prednost pred ostalimi, kvaliteta bi se dvignila, kompenzirali bi malo število igralcev! Iz obstoječih talentov bi naredili vrhunske. Ekipa, ki bo prej pričela igrati po modelu, bo gotovo v prednosti!
Štiri značilnosti tehnike in taktike tehnike napadalcev
1- Igranje v napadalni preži, z žogo nad glavo in trinajst razlogov zanj
V napadalni preži (NP) se žogo nosi v pokrčenem vzročenju, malo nad višino glave, kota v komolcu ter med nadlaktjo in trupom sta 90°. Roka je zaradi zasuka trupa obrnjena navzven, dlan z žogo pa navzgor. Pri prodorih in metih je žoga še višje.Med napadalčevo aktivnostjo žogo, namesto v dvignjeni podlakti, pogosto vidimo v povešeni, z zaprto dlanjo. Sledi podaja s suvanjem ali zamudni dvig žoge za strel ali dolgo podajo. Žoga naj bo v NP, na odprti dlani. Balič sicer igra s povešeno roko a hitro podaja levo, desno in uspešno preigrava.
Ključno za uspešno igranje po novem je, žogo sprejeti takoj »gor«!, v NP. Tako je žoga tri sekunde »v igri«!, tri sekunde se lahko odločamo med strelom ali podajo komurkoli ali to storimo takoj! Bodimo pozorni in preverjajmo ali gre pri lovljenju res za neprekinjen zamah gor?! Tudi vrhunski izgubljajo čas z lovljenjem na prsi. »Takoj gor« opažamo le v fazi priprave napada, pri podajah v mestu, »okoli« obrambe. Če žogo lovimo na prsi in šele kasneje zamahnemo nazaj- naprej, vmes naredimo korak, dva in smo žogo prisiljeni vreči ob tla! Z žogo v NP lahko N takoj nevarno napademo, ni nam treba žoge še dvigniti v zamah! Le tako bomo igrali brez prekinitev s prekrški, brez metanja žoge ob tla, in podajali tudi na daleč, ne samo sosedu. Če želimo vpeljati igranje po modelu, se moramo te veščine lotiti najprej!
Tudi začetniki naj žoge ne lovijo na prsi, z obema rokama jo naj prenesejo nad glavo, mečejo pa z eno.
Tudi pri podajah med »križanjem«, se podaja iz NP, spodnja podaja bi bila morda varnejša a žoga bi bila »izven igre«, v »faulu«.
Igralce je treba prepričati, da je bolje igrati v NP in ne z žogo pred telesom? Zakaj, jim dokažimo z številnimi, naštetimi razlogi, katerih skupni imenovalec je nevarnejše napadanje in manj izgubljenih žog!
Razlogi so:
1- N je v NP nevarnejši, takoj lahko strelja, različno, nenadoma, B ga težje ovirajo in blokirajo,
2- visok položaj roke N k strelom tudi vzpodbuja!, zamahniti mora samo še naprej (z bičem bo strel močnejši),
3- N obrambo bolj razbijajo- na N, pripravljene za strel, B bolj reagirajo in prej nastajajo »luknje« v obrambi,
4- z žogo v NP se lahko poda takoj, brez zamaha nazaj, vsakemu, ne le sosedu, B zato pri kritju zamujajo,
5- igranje v NP in v teku napadalce odvrača od metanja žoge ob tla zato igrajo hitreje in nevarneje,
6- N se lažje izmikajo prekršku saj jih B ovirajo nižje, okoli telesa. N se v NP lahko zaletijo povsem do B,
7- ustvarjalnost igralcev bo z žogo, pripravljeno za dolge in lažne podaje ter različne variante strelov gotovo večja,
8- iz NP bo prestreženih manj podaj, saj bodo B namere N težje »prečitali«, kot n.pr. pri suvanju žoge,
9- z žogo v NP je možnih več variant varanj z roko, podajo se lahko nakaže ter poda ali strelja vsem petim N,
10- streli in podaje so, z ravnim zamahom, z žogo visoko nad glavo, bolj precizne, kot n.pr. s krožnim zamahom,
11- zato je realizacija strelov, zlasti z 6m, boljša tudi, ker vratar napadalca, po korakih z žogo v NP, težje »prečita«,
12- ukvarjali se bomo le z eno tehniko metanja, zamahi nazaj za strel, podajo ali v NP so enaki!,
13- začetniki, z žogo nad glavo (v obeh rokah) igrajo veliko lažje in jo tudi pravilneje mečejo.
Če bomo igranju z žogo nad ramenom dodali še igranje v teku, brez zamudnih poskokov, obrnjeni stalno proti golu s kvalitetnejšimi podajami, bomo igrali rokomet z bolj nevarnim, racionalnim, ustvarjalnim in uspešnejšim napadanjem, z manj napakami pa tudi brez, za rokomet značilnega, velikokrat nepotrebnega, metanja žoge ob tla!
- Napada se naj čelno, s prsmi obrnjeni proti golu, nevarnejši bomo
Če N teče proti golu, je proti golu obrnjen čelno, s prsmi, torej ena značilnost modela pogojuje drugo in obratno. Za razliko od bočnega, ima N v čelnem položaju stalni pregled nad vsemi igralci, uspešneje podaja in prodira v obe strani in je v vsakem trenutku pripravljen za različne strele. V borbi z B je v čelnem položaju stabilnejši, tudi če ga B odrine, je še vedno pripravljen za akcijo, lahko takoj strelja ali preigrava. Nekateri proti golu prodirajo bočno, ko jih B odrivajo, težko pridejo do strela. Nekateri vrhunski igrajo izrazito obrnjeni proti golu (glejte Špilerja na DVD).
Pri lovljenjih in podajah čelni položaj zadržimo z obračanjem v bokih, noge in glava pa so obrnjene proti golu. Z desne strani žogo zadržimo v NP, ne pritegujemo je na prsi, z leve pa jo takoj, skozi vzročenje, prenesemo v NP na desno. Zlasti pri gibanjih v levo, se ne smemo preveč obračati, izgubili bomo pregled nad igro in ne bomo mogli streljati ali podati pivotu v desno. Vse to je treba pri prodorih in preigravanjih posebej vaditi.
3. Hitreje in uspešneje igramo v teku, v sprintu
Ugotavljamo, da so za napadalno aktivnost dovolj trije tekalni koraki, z žogo v NP! Napadamo lahko brez zamudnega metanja žoge ob tla, ki branilcu omogoča prekrške. Zaleteti se je treba v teku!, ne s poskoki ali prisunskimi (šase) koraki! S tekalnimi koraki smo najhitrejši, hitrejši od branilcev. Po treh korakih lahko podamo tudi v skoku in si zalet še podaljšamo. Običajno se po treh korakih N z žogo znajde blizu obrambe in jo vrže ob tla, »v faul«. Priporočamo da, namesto tega, poda v skoku, na tla jo, po treh korakih, še vedno lahko vrže!
Branilci se veliko težje branijo proti N, ki sprintajo. Napadalci tečejo predvsem, ko se zaletijo za strel od daleč ali s črte, namesto da bi tekli v vsaki akciji. Največkrat nepotrebno poskočijo (l-l ali d-d). Tudi krilo, ko z žogo steče okoli cone (Gajič ipd.) naj ne poskakuje, nastavlja se B, da ga lažje ovirajo.
N naj bi žogo sprejel v sprintu! a je velik problem prezgodnji zalet. N se ne sme zaleteti hkrati s soigralcem, ki mu bo podal, zaleti se naj šele na njegov »pogled«! Na zalet naj čaka v skipu, da bo hitreje startal. Vaja: trener N drži za boke in ga spusti »na soigralčev pogled«.
Žogo sprejmimo na desni nogi, dvakrat bomo na levi, korake bomo končali z odrivno, levo nogo (l-d-l). . Med letom žoge naredimo en, dva krajša koraka. Sprejmimo jo v čelnem položaju, obrnjeni proti golu, kar je logično, če se hočemo gibati s tekalnimi koraki Podaljšajmo korake! Premagati štiri metre s tremi koraki ni težko a tudi prvi korak zaleta mora biti tudi dolg.
4. Stalna pot žoge med N v višini ramen je znak vrhunske tehnike
Žogo se lovi v predročenju, v višini ramen, prenese nad rame (glavo), zapusti pa se jo spet v višini ramen. Idealno bi bilo, če bi bila pot, ki bo jo žoga opisovala okoli cone ravna, stalno v višini ramen (razen ob variantah podaj). Žoge ob lovljenju ne spuščamo "dol" in ne krožimo z njo, lovimo jo »gor«, nad glavo, pri podaji pa roko le še iztegnemo.
Podaje iz NP so bolj točne in lažje ulovljive. Napak je, če se žogo nosi pred telesom in se po 2-3 korakih na hitro zamahne z bičem ali s pregibom v komolcu ali z žogo celo zakroži! Take podaje so netočne in težko se jih lovi. Tudi vrhunski z žogo pred telesom najprej malo zastanejo, tako so navajeni in jo šele nato prenesejo v NP, v položaj za met. Tudi v protinapadu je pomembno, da sprejemalec žogo takoj visoko dvigne, več časa ima za izbiro podaje.
Igralci naj na vadbi pri vsaki podaji pomislijo, kako in kam bodo soigralcu podali! Za lažje soigralčevo lovljenje morajo prsti zdrsniti pod žogo, da se vrti nazaj, za lažje igranje pa se poda v višino ramen! Tudi po vsakem metu ob tla, žogo takoj!, po najkrajši poti, dvignimo v vzročenje, da bo žoga spet v igri, da bomo takoj streljali ali podali-metali ne pa suvali. Tako bo tudi manj prestreženih podaj!
Trener mora dobro opazovati kako si igralci podajajo, opozarjati na slabe podaje oziroma takim igralcem posvetiti posebno pozornost. S kvaliteto podaj se premalo ukvarjamo, v tem so velike rezerve. Dobra podaja je »pol gola«, pogoj za čimboljše soigralčevo nadaljevanje igre. Ob slabi podaji bi se moral igralec opravičiti!
Vse več je podaj v skoku, napad je nevarnejši. Za igranje po modelu, brez metanja žoge ob tla, zadoščajo trije koraki, s podajo v skoku pa si zalet še podaljšamo in na daleč iz skoka tudi lažje podajamo.
Opis taktično tehničnih elementov v napadu
Elemente delimo v štiri faze napadalčeve igre. V glavnem je govor o problemih, ki se tičejo značilnosti modela!
Igranje brez žoge- gibanje in postavljanje pred in po podaji
Odkrivanje je poseben problem predvsem za krila in pivote (ter otroke). Tudi odkriva se s tekalnimi koraki, ne s poskoki!, hitro, nenadoma, na podajalčev pogled, ne prej. Dovolj je kratka sprememba smeri. Krilo se lahko odkrije s korakom, dvema, proti golu in odskokom nazaj. Tudi pivot se mora odkriti pravočasno, ne prezgodaj, praviloma stran od podajalca.
Zaradi »čelnega« napadanja mora N tudi pred sprejemom žoge biti obrnjen proti golu, ne proti podajalcu. Za čimboljši sprejem se lahko, že pred podajo ali med letom žoge, postavi v položaj za učinkovito nadaljevanje igre- za zalet med dva B; dovolj dolg zalet brez žoge v sprintu, takojšen strel od daleč.
N se mora po podaji postavljati v nov, aktivni položaj. Običajno širi ali oži, obrnjen proti golu, preseneti lahko z nadaljevanjem gibanja- naprej, ob črto. Na igro »podaš- greš« učimo že otroke.
Sprejem žoge- lovljenje, držanje žoge, zamah nazaj
Lovljenje je za pravilno metanje žoge izredno pomembno.Žoga naj bi bila pred strelom ali podajo na odprti, navzgor, odprti dlani. Če temu ne bo tako, bodo težave pri strelih in podajah.
Žogo pričakujemo s povešenimi dlanmi, ulovili naj bi jo le z dvigom v zapestjih in »objeli s strani«, tako da bosta sredinca na »ekvatorju«, palca pa pod kotom cca 60º, v obliki črke A (V). Drži se jo s prsti in polovico dlani, ne s »polno dlanjo«, med žogo in dlanjo naj bo za prst prostora. Sedaj bo žoga pred metom na navzgor odprti dlani, pri podajah bodo prsti lažje zdrsnili pod njo, pri strelih pa jo poklopili. Tega ne bo, če jo bomo objeli preveč spredaj in bo dlan pred metom zaprta. Zato vadimo najprej kratke podaje, ko je dovolj samo dlani odpreti.
Pri lovljenju z desne strani žoge ne pritegujmo predse, zadržimo jo v NP. Tako naj lovi tudi krilo, ko je obrnjeno proti golu, ne bo se izpostavljalo rokam B in takoj bo podalo tudi pivotu ali celo srednjemu. Z leve strani žogo v NP prenesemo skozi predročenje ali vzročenje, ne spodaj, »v faul« in ne mahati z rokami, samo v bokih se odsučimo.
Zamah nazaj pri strelih in podajah
Za podaje ali strele naj bi bili zamahi nazaj enaki. Poznamo čelni in poševni zamah. Pri obeh se hkrati v bokih tudi ustrezno odsučemo. Pri čelnem z žogo v pokrčenih rokah sunemo izpred glave, vzročimo. Tak zamah se uporablja predvsem pri podajah in strelih v sprintu v protinapadu, pri prodorih in strelih s črte, kjer ni veliko prostora. Uporabljamo ga tudi za učenje začetnikov, saj je naenostavneje pred metom žogo le dvigniti nad glavo Pri poševnem zamahu roki potujeta nazaj hkrati z odsukom, rok ne premikamo, le za dolge podaje in strele zamah še podaljšamo nazaj, navzgor. S takimi, enostavnimi zamahi, brez kroženja z roko, dviganja komolca in podobnih zamahov in nepotrebnih gibov, bodo meti veliko bolj točni!
Za kratko podajo je dovolj dlan, hkrati z lovljenjem, čimbolj odpreti in že lahko podamo. Dolžini podaje ustrezno, podlaket dvignemo a, toliko, da kot v komolcu ne bo manjši od 90º. Ne roke pregibati z zamahom nazaj- naprej, ali jo kako drugače »zvijati«. Po odpretju dlani in dvigu podlakti, roko samo še iztegnemo v smeri podaje!! Pri tem zapestje čimdlje tiščimo naprej, da bodo prsti zdrsnili pod žogo, jo oplazili.
Tudi po odboju od tal je treba dlan takoj odpreti- da se bo žogo metalo in ne suvalo in da bo spet bo tri sec. v igri!
Na povezovanje lovljenja z zamahom, oziroma z NP, z enim gibom, se je treba navaditi, zato veliko vadimo kratke podaje v steno, z lovljenjem «gor«. Najprej podajamo naprej nato pa vstran, z odsukom trupa. Žogo oplaziti!
Pri učenju streljanja in podaj naj igralec najprej zamahne v mestu, tudi da trener preveri položaj roke (dlan gor, navzven) in da med zaletom ne bo krčenja roke in drugih »zamahov«. Med zaletom je roka mirna, stalno nad glavo.
Igranje z žogo- zalet, prodor, preigravanje
Zalet v napadalni preži
Za zalet so običajno dovolj trije tekalni koraki, brez metanja žoge ob tla. Tekalni so veliko hitrejši od prisunskih korakov in raznih poskokov. V igri se naj bi vsak zalet končal s strelom, če zanj priložnosti ni, se žogo poda in dobimo zalet s podajo, ki pa ga kot samostojen element ne vadimo veliko, ker potem v igri ne bomo prepričljivi, nevarni. Zalet vadimo v okviru zaleta za strel od daleč ali s črte (kot prodor). Pri vajah naj trener občasno, med drugim korakom zaleta zakliče »šut« in igralec mora streljati, sicer pa poda. Trener bo videl, če se je N res pripravil na strel in bil prepričljiv v svoji nameri. Igralcu pa ne bo težko, saj za strel ali podajo zamahne enako, poševno, nazaj, navzgor.
No, v začetku nekaj časa vadimo samo zalet s tremi tekalnimi koraki in podajo, da ne bo težav z vsklajenostjo korakov in zamaha. Na žogo čakamo v skipu, sprejmemo jo na desni, tudi prvi korak, z levo, naj bo dolg, na drugega se odsučemo in hkrati zamahnemo a se z nogama, v smeri podaje, ne obrnemo. Tako obdržimo pregled nad igro in hkrati B pritegnemo. Zaletimo se B čimbližje, saj nas, z žogo v NP, ne more ovirati.
Pri podajah v levo, najprej pogledamo v to smer in se šele nato v bokih zasučemo, z malim odkorakom z levo nogo ter podamo iznad glave.
Da bi dobili občutek za hiter zalet, naj igralci, z žogo v NP, napadalni prostor nekajkrat pretečejo v polnem sprintu proti golu. Seveda bo za napadanje v sprintu potrebno precej vzdržljivosti in tudi menjav igralcev.
Ponavljamo, za zalet v sprintu ne smemo startati prezgodaj, šele, ko nas podajalec pogleda. Med letom žoge bomo naredili 2-3 hitre korake, do točke, kjer bi radi žogo sprejeli.
Prodor mimo branilca
Tudi za prodor mimo branilca je potrebna hitrost in seveda odločnost, hrabrost. Z levo roko B »odrinemo«, se zaščitimo, žogo pa nesemo v visoko dvignjeni roki. V bokih se nekoliko odsučemo zaradi lažjega strela in pregleda nad igro. Streljamo z verigo rame-komolec-zapestje, v začetku samo v dolgi kot! Pri tem si lahko pomagamo še z »bičem«, dvigom komolca pred zamahom naprej. Že ob sprejemu z žogo sunimo silovito gor, naprej, iznad branilčeve roke. Ne žoge nositi spodaj ali zadaj, v »faulu«. Iz vzročenja bomo, po 2-3 korakih, točnejši, streljali bomo lahko v vse štiri kote, vratar nas bo težje »prečital«, kot pri raznih drugih zamahih, v zadnjem trenutku, za katere včasih tudi ni prostora.
Žoga naj bo stalno na odprti dlani, pripravljena za strel ali podajo v obe strani. Navajati se moramo na dolge korake!
Prodore pričnemo vaditi z mesta, B stoji pred N v odročenju. Vaje vse bolj približujemo situacijam v igri, s prodori po podajah in proti aktivnejšem branilcu, na različnih razdaljah od gola.
Preigravanje
Tudi preigrava se s tekalnimi koraki, z žogo v NP. Tekalni koraki so hitrejši od poskokov leva-leva ali sonožnega doskoka pred B. Morda N, z žogo v NP, ni tako hiter, toda strelja lahko tudi pod prekrškom (roko ima prosto) ali točno poda, potem, ko je pritegnil nase dva B, kar je najbolj pomembno! Vsega tega ne more z žogo pred telesom. Kdor pa zna oceniti situacijo, se lahko odloči tudi za preigravanje z žogo spodaj a mora vsaj sedemmetrovko izsiliti.
N naj med preigravanjem v NP roke z žogo ne povesi in dlani obrne navzdol, omejil se bo na kratke podaje, s suvanjem in branilcem omogočal prekrške.
V levo naj N žogo preko B prenese v vzročenju, spodaj bo v »faulu«. Celoten krožni zamah preko B je zamuden, žoga bo izven igre. Dovolj je, da zamahne preko B in žogo zadrži v vzročenju, pripravljen za strel ali podajo.
Pri spremembi smeri je pomemben širok razkorak, znižamo težišče, hitrejši smo in lažje spremenimo smer.
Tudi pri preigravanju v levo ali desno je treba ostati v čelnem položaju, za stalni pregled nad igro in možnost igranja v obe strani. Tudi prebijanje storimo prej v bočnem položaju kot v čelnem. Ko nas B napade, odskočimo vstran, iz branilčevih rok in ostanimo v čelnem položaju.
Običajno preigravamo z enim, lažnim korakom v eno in dvema v drugo smer. Lažni korak, naj bo krajši, sicer se bomo pri drugem koraku, da bi branilca obšli, morali obrniti bočno. Pri koraku v novo smer naj stopalo ostane obrnjeno proti golu. Koraki v novo smer naj bodo še posebej hitri in dolgi, da branilcu pobegnemo.
Oddajanje žoge- podaje, streli, varanja z roko
Pri podajah moramo upoštevati dve zahtevi: podane žoge morajo biti lahko ulovljive in omogočati čimhitrejše nadaljevanje igre. Za lahko ulovljivo žogo je treba roko le iztegniti v smeri podaje. Prsti morajo zdrsniti pod žogo, jo oplaziti, da se bo vrtela nazaj in se zaustavljala v dlaneh. To je zelo pomembno zlasti pri začetnikih.Vzroki za slabo lovljenje so pogosto pri podajalcu, ki poda trdo, brez rotacije žoge.
Napadalec mora vedeti kam je soigralcu v dani situaciji najbolje podati in, vsaj na treningih, na to misliti. Predvsem ne sme podati »v faul«, upoštevati mora oddaljenost B od N in podati, če je treba, stran od B. Z desne strani se podaja v rame ali celo nekoliko nazaj, za takojšen met, z leve strani pa nekoliko pred N, v višino ramen, za takojšen prenos žoge v NP ali zamah za strel. Za prodor se podaja nekoliko naprej, pred N.
Ugotavljali smo že, da se po novem večinoma podaja iz bolj ali manj visoke NP, suvanja žoge in podaj izpod zapestja skoraj ni več, razen, ko je situacija, soigralčeva priložnost za strel, jasna in mu podamo po najkrajši poti a pri tem upoštevajmo, da so take podaje velikokrat netočne, preveč naprej ali nazaj, previsoko in prenizko.
Zamah naprej pri podajah in strelih- položaj roke pred metom
Vzrok slabi podaji ali strelu je največkrat napačno lovljenje in držanje žoge. Pri odpravljanju napak metanja naprej poglejmo lovljenje žoge. Ne žoge objemati preveč spredaj, z zaprto dlanjo se žogo pri podajah težje oplazi in pri strelih poklopi.
Dlan je pred metom obrnjena navzgor in navzven. Telo je primerno odsukano v bokih, žoga je pri osnovnih metih visoko nad glavo. Če se igralec ne odsuče, včasih zamahne preveč nazaj, žoga potuje še navzgor, namesto samo naprej ali navzdol. Tudi s predolgim poševnim zamahom nazaj, se meče po krožnici kar povzroča netočne mete.
Na vseh razdaljah lahko podajamo z » klasičnim« metanjem žoge. Za kratke podaje je dovolj dlan le odpreti, nakar roko samo še iztegnemo. Za srednje podaje podlaket primerno dvignemo, komolec naj bo v višini ramen. Pri dolgih podajah in strelih pa naj bo komolec v višini temena glave- preverimo višino: roko prepognimo preko glave. Torej pred dolgo podajo in strelom naj bo roka skoraj iztegnjena, s pokrčeno roko bomo manj točni. Vidimo, da pri čelnem in poševnem zamahu uporabljamo eno tehniko za vse razdalje. Na poti navzgor ali nazaj navzgor lahko podamo na kratki pa na srednji in na koncu na dolgi razdalji.
Zamah naprej- gibalna veriga ra-ko-za
Pri dolgih podajah in strelih se met prične s prsnimi in ramenskimi mišicami, nadaljuje z nadlaktjo in podlaktjo ter nazadnje z dlanjo in prsti. Temu pravimo gibalna veriga: rame- komolec- zapestje (ra-ko-za). Pri zamahu naprej je prehitevanje podlakti najbolj pogosta napaka, roko prekmalu prepognemo v komolcu, strel je slabši, krilo si zmanjša tudi kot. Sproščen, natančen strel, z odbojem meter pred golom, nam pove, da igralec obvlada strel z »verigo«.
Pri vseh metih naj bo dlan čimdlje odprta, zapestje tiščimo čimdlje v smeri podaje zato, da prsti pri podaji lažje zdrsnejo pod žogo, pri strelih pa jo na koncu poklopijo.
Varanje z lažno podajo
Z roko varamo samo z gibom v ramenu, začetkom vsakega metanja! Dolg, lažni zamah naprej je nepotreben in prepočasen, žoga je »izven igre«! Po kratkem, lažnem zamahu lahko takoj podamo, saj je dlan še odprta.
Pozor, zlasti dekleta rada «telefonirajo, gledajo v smeri podaje pa jim jih prestrezajo. V soigralca poglejmo zadnji trenutek, šele pri zamahu naprej, tudi pri dolgih podajah v protinapadu. Pivota vidimo s »perifernim pogledom« in ga pri kratkih podajah sploh ne pogledamo.
Streljanje in varanje z lažnim strelom
Po novem se naj bi streljalo po zaletu z žogo v NP. Tako se lahko strelja iznenada, B težje blokira N in pred strelom ovira, kot n.pr. pri krožnem zamahu ali po nošenju žoge na prsih. Ugotavljamo tudi, da so streli po zaletu z žogo nad glavo, enako močni a veliko bolj precizni, kot pri raznih drugih zamahih! Žogo je treba med zaletom še ustrezno dvigniti v vzročenje. Roka naj bo pri metu čimbolj mirna, brez krčenja, stresanja žoge ipd., le tako bo strel precizen.
Realizacija pri vseh strelih je boljša, če je žoga dlje časa iznad glave, v zamahu. Vratar težje oceni smer in trenutek strela. To velja zlasti za »zicerje«, strele s črte v protinapadu, ko naj bi zadnje tri korake žogo nosili nad glavo, zato jo je treba zadnjič vreči ob tla nekje na 12m in streljati po treh korakih. Tudi pri strelih s krila se naj žogo sprejme gor, dlje bo pripravljena za strel, precizneša bo in manj »čitljiva«. Enako naj pivot takoj, z žogo v obeh rokah, sune nad glavo, v skoku počaka, pogleda in strelja. Pri odrivu ima noge v širokem razkoraku.
Tudi pri strelih ne smemo »telefonirati«, v smeri strela pogledamo šele zadnji trenutek.
V odgovor nekaterim pomislekom
Bodoči trener je pisal da pri metih delu ramena, komolca in zapestja ne bo posvečal pozornosti, da naj meče vsak po svoje?! Mar vrhunski tenisači servirajo po svoje? Pisal je tudi, da se z žogo v vzročenju ne more streljati z desne noge?! Videl sem naše vrhunsko krilo, desničarja, ki se je celo pri strelu z odklonom odrival z desno! Tudi trditev, da naj bo dlan pred strelom povešena, ne drži, ker se z vso močjo meče, ko roka potuje naprej, vsi ostali gibi pred zamahom naprej, krožni zamahi ipd., so le priprava meta. Pomislimo kako se meče kopje ali disk. Zasledili smo tudi mnenje, da je model primeren za otroke a da kvari individualno tehniko starejših?! Morda, dokler se igralci nanjo ne navadijo.
Kdor ima o modelu pomisleke naj jih pojasni, prispeval bo k njegovem nadaljnjem razvoju. Res je, da nekateri naši znani strokovnjaki za model niso pokazali zanimanja. Vanj se niso poglobili, ne verjamejo, da je možno v rokometu kaj novega, pa tudi o tehniki ne vedo veliko, lažje jo je prepuščati individualnosti igralcev. Kaj bi bilo, če bi v vseh športih tako razmišljali?!
Nekaj nasvetov za vadbo
Vsak igralec ima eno ali več pomembnih pomanjkljivosti, ki ga bodo ovirale pri razvoju v kvalitetnega igralca. Poskusimo jih odpraviti ali vsaj zmanjšati. Napake skušajmo odpraviti s predvajami, pravilnim ponavljanjem končnih gibov določenega elementa, ki jih postopoma navezujemo na predhodne. Preidemo na izvedbo elementov po soigralčevi podaji in končamo s situacijsko vajo napadalcev proti branilcev (izsek iz igre), v kateri se izvaja tudi element, ki bi ga radi popravili. Predvaje izvaja igralec sam, v situacijski vadbi pa so potrebni vsaj trije, podajalec, strelec in branilec, branilčeva aktivnost je bistvena za situacijsko vajo.
Da bi napako opazili moramo vedeti kako se kaj izvaja! in primerjati pravilno izvedbo z igralčevo. Poznati je treba tudi vzroke za napako, da bi izbrali ustrezno metodo za njeno odpravo. Večina se jih odpravlja z vadbo, veliko je takih, ker igralci nečesa sploh še niso vadili! To se najprej vprašajmo.
Napak ne odpravljajmo z nasveti, če igralci nečesa še niso kolikor toliko osvojili. Raje si napake zapomnimo, zapišimo in jih odpravljajmo z vajami oziroma predvajami. Opozarjamo, če je napaka bolj plod premale koncentracije, ko vemo, da je igralci v vaji ne delajo.
Če hočemo videti znanje igralcev, jim pred vajo ne povejmo na kaj vse naj pazijo, to dajmo šele, ko napake vidimo.
So tudi napake, ki se jih enostavno ne da popraviti, so preveč zakoreninjene, lahko se le odločimo, da bomo »napačno izpopolnili«. No, ne prehitro obupati, zlasti igranje po modelu bo pomagalo k boljši tehniki, z žogo nad glavo bo manj napak pri podajah, strelih...! Zato svetujemo, da igralci najprej, vsaj približno, osvojijo igranje z lovljenjem gor in igranjem v teku ter nato preidejo k odpravljanju napak izvedbe elementov.
Od mladih igranje po modelu enostavno zahtevajmo, pri starejših pa bo treba vse podrobno pojasniti in dokazati, saj brez miselnega sodelovanja in hotenja ne bomo preveč uspešni.
Pot od znanja v enostavni vaji do enake izvedbe na pravi tekmi, je kar dolga, zato moramo biti strpni in potrpežljivi. Predvsem je pomembno, da igralec nekaj zna narediti v vaji, sčasoma bo tudi v igri to izvajal enako, sploh če bo vadil situacijsko.
Igralci naj na čimveč treningih odpravljajo skupne in individualne taktično tehnične napake- na osnovi opazovanja pri igri si naredimo njihov seznam. Naredimo si tudi seznam novih aktivnosti, ki bi se jih morali učiti.
Za individualno delo prideta prav dva trenerja, eden dela na skupni taktiki (6:6), drugi pa individualno, z 1-5 igralci.
Osnovne vaje za uvajanje Modela tehnike napadalcev so napadi z igralcem več, 3:2, 5:4, 6:5. Vsak N poskusi prodreti do črte in streljati. Do strela mora priti po čimmanj podajah. Test znanja igranja po modelu je napad 6:5, po podajah od krila do krila, tudi z dolgo podajo S na krilo, mora priti do strela. To se bo zgodilo, če se bo vsak zaletel z žogo nad glavo, v sprintu in točno podal.
Če se bo žogo lovilo gor, se bo igralo brez vodenja! Učinkovita metoda je »dosojanje prekrškov« ob lovljenju »dol«, namesto gor. Torej, zahtevajmo lovljenje gor, ne pa igranje brez vodenja.
Postopnost vadbenih vsebin in vaj in njihova logična povezanost je posebna kvaliteta trenažnega procesa. Trener mora pripraviti Letni program vadbe taktično tehnične priprave napada, protinapada, obrambe in vračanja, ki naj vsebuje skupne in individualne naloge. Izbrati moramo način igranja ekipe v posameznih fazah igre in opredeliti tudi kaj morajo posamezniki v teh fazah popraviti in izboljšati.
Zaključek
Rokometna tehnika je ena najbolj zahtevnih in ravno zato potrebuje model. Naš odgovarja na vprašanja kako rokometne elemente izvajati čimhitreje, močneje, precizneje a v skladu s taktičnimi principi in pravili. Z njim smo dobili osnovo za »slovensko rokometno šolo«. Vprašanje pa je kaj poreče slovenska stroka, dosedaj se je temu izmikala.
Pri vseh dosedanjih treningih in prikazih se je model potrjeval, še veliko bolj kot sem sprva mislil!! Model se je potrjeval tudi ob individualni vadbi nekaterih fantov in deklet celjskih klubov ter, nekajkrat, z nekaterimi igralci CPL. Pa seveda pri delu v rokometni šoli, saj imajo najmlajši iste probleme, kot starejši! Na seminarju na Švedskem so demonstratorji- kadeti po eni uri vadbe igrali brez metanja žoge ob tla…Najbolj pa sem vesel, da me je novi trener celjskih deklet, rokometna legenda Miha Bojovič (tudi moj igralec) brez pomislekov povabil k sodelovanju, ko je videl za kakšen način igranja gre, in da so ga dekleta sprejela.
Model bo dal vsakemu igralcu novo vrednost, nove kvalitete. Raznovrstno napadanje, vse tri sekunde z žogo nad glavo, v sprintu, obrnjeni proti golu, s podajami stalno v višini ramen, bo gotovo prineslo še boljši rokomet, z manj napakami. Nižji in počasnejši igralci bodo nevarnejši, višji in hitri igralci bodo svoje prednosti še bolje izkoristili…
Tudi pri starejših se da model vpeljati. Njegovi osnovni značilnosti, lovljenje gor in igranje v teku, sploh nista tehnično zahtevni, tudi naši zunanjim, reprezentanti bi se tega lahko naučili…
Model ni čarobna palica, ne pomaga veliko, če se drugi dejavniki poslabšajo- sestava ekipe, pogoji dela, telesna in psihična priprava. Toda, če bomo naredili manj napak, izgubili manj žog, bolje streljali, bomo mnoge dejavnike nadoknadili….
