DOMOV

PREDSTAVITEV

VADBA

TURNIRJI

ROKOMETNA
ŠOLA MLADIH

SEMINAR

LITERATURA

STROKOVNI PRISPEVKI

POVEZAVE

 

Slovenija:Španija 28:41 - smo bili dovolj pripravljeni?

O številnih vzrokih slabega nastopa reprezentance je bilo in še bo dosti govora. Dobili smo vtis, da tudi taktično tehnično nismo bili najbolje pripravljeni. Do tega smo prišli ob podrobnem ogledu tekme, ki smo jo izgubili z najvišjim rezultatom. Baje je na pripravah bilo veliko telesne priprave in potemtakem premalo vadbe in odpravljanja taktično tehničnih pomanjkljivosti, kar bi se moralo storiti tudi že prej, v okviru sodelovanja s klubskimi trenerji ter z napotki igralcem po evropskem prvenstvu. Tudi ustreznejša sestava reprezentance in vodenje tekem bi prispevala k manj pomanjkljivostim.

Protinapad je faza igre, ki je v igri reprezentance najmanj izkoriščena. Ne govorimo o grupnih protinapadih, dveh, treh igralcev, ki so plod nepredvidenih nasprotnikovih napak temveč o skupnem protinapadu, s šestimi igralci, ki traja dokler se obramba nasprotnikov ne uredi. Vsako osvojeno žogo, če ne gre predaleč iz igrišča, lahko izkoristimo za ustvarjanje priložnosti za strel s črte ali neoviran strel od daleč, kar je cilj protinapada. Za dosego tega cilja pa se mora skupni protinapad izpeljati s čimhitrejšim postavljanjem vseh igralcev na svoja napadalna mesta, brez nepotrebnih podaj in predolgega iskanja prostega igralca.

Idealno je, če ubranjena žoga ostane pri vratarju ali, če žoga pride v roke sprejemalca žoge (Zorman ali Žvižej). Toda poleg vratarja lahko prvo žogo dobi katerikoli od šestih igralcev in, če to ni sprejemalec že nastanejo težave in izguba časa pri iskanju rešitev. Za vsako situacijo poznamo najhitrejši prehod v protinapad in ga ni treba prepustiti improvizaciji. Temelji na razdelitvi nalog med igralci v teh situacijah, na principih diagonalnih podaj in odkrivanja ter izbiri podaj med tremi igralci na nasprotni, vzdolžni polovici igrišča. Te situacije se da vaditi, zato, da bi vsak igralec, ob vsaki osvojeni žogi takoj vedel, kaj mu je storiti, kam mora teči, komu lahko poda. Čim je ena poteza napačna, prepočasna, nasprotniki obrambo lažje uredijo. Zanimivo bi bilo analizirati koliko protinapadov je bilo izvedenih ob več kot 20 vratarjevih obrambah na tekmi z Islandijo.

Sistem z enim sprejemalcem žoge (Zorman, Žvižej) je, posebej, če v obrambi igra sprednjega, gotovo počasnejši, kot bi bil sistem z dvema sprejemalcema, z enim na levi, drugim na desni, v sistemu 2:2:2.

Menjavanje igralcev obramba- napad se vedno bolj kaže kot nesmiselno, še posebej, če nista kvalitetno rešena protinapad in vračanje v obrambo! Rutenka, kot najnevarnejši pri prodorih z žogo, v protinapadu ne igra, ker pač, kljub višini in agilnosti ne more igrati v obrambi. Zamenjuje ga počasnejši Kozlina, ki mora v protinapad teči tudi po desni, kjer pa se ne znajde. Oštir, srednji v obrambi, bi moral biti prvi v protinapadu in zato igrati na kateremkoli drugem mestu v obrambi. Žvižej kot sprednji žoge ne more hitro sprejeti in oddati v protinapad. Kavtičnik, ki ni mogel igrati v obrambi, je namesto, da bi preprečeval protinapad, tekel na klop.

Tudi sicer menimo, da je treba igralce osposobiti za vse faze igre, saj so rokometaši ne "rokoborci"- branilci, ki se žoge včasih še dotaknejo ne. Tudi trenerji bi pri sestavljanju ekipe, uigravanju, menjavah, ipd. imeli veliko manj problemov. Igralce, ki niso izrazito slabi v napadu ali obrambi, bi se gotovo splačalo osposobiti v prave rokometaše. "Rotirali" pa bi jih, ko bi bili utrujeni.

Vse ekipe izvajajo hitri center, tudi mi smo ga malo poskušali. Tak napad je smiseln, če v njem sodelujejo vsi igralci hkrati in na nepostavljeno obrambo izvedejo neko kombinacijo, ne pa da se proti obrambi zaleti en igralec. Predvsem pa morajo vsi igralci čimprej steči na svoja udarna mesta. To je težko, če je pivot srednji v obrambi in, če center izvaja krilo (Kastelic).

V napadu je ne dolgo tega celjska trojka Rutenka, Zorman, Vugrinec veljala za eno najboljših na svetu, zaradi nje se je govorilo o kolajni! Zakaj se je igralo brez njih ?!

Vprašanje srednjega, dirigenta, ni tako veliko, kot je vprašanje pivota, če ta ne igra na ustreznih mestih v vseh fazah igre. Hrvatje so z Vorijem vlogo pivota rešili najbolj kvalitetno. Visok, na mestu sprednjega, uspešno ovira igro napadalcev, s tega mesta je prvi v protinapadu, v napadu pa se uspešno odkriva. Podobno igro in naloge bi pri nas lahko prikazal visoki Lubej. Pivot je sicer odvisen od soigralcev toda, če se ne odkriva, ne dobi žog. Lažje pa se odkrije, če so zunanji nevarni in morajo branilci nanje izpadati.

Rutenka ima izreden repertoar strelov, zna podati, vteči, se odkriti in realizirati s črte, zato bi lahko igral tudi srednjega. Tako bi imeli v igri tri zunanje strelce, čemur se je težje ubraniti pa še pivot bi se lažje odkrival. Tudi Pajovič (z vtekanji za strel v skoku je bistveno popravil igro v napadu) bi bil še nevarnejši.

Za hitrejšo in uspešnejšo igro se bodo igralci morali navajati na igro v teku, brez poskokov, menjalnih korakov, ki so počasnejši in branilcem ustrezajo.

Pomembno je tudi igrati čelno obrnjen proti golu. Žvižej igra veliko z levim bokom proti golu, Zorman pa z desnim. Tako nimata pregleda nad polovico igrišča, slednji se zato večkrat tudi prebija. Napadalec se naj bi zato pri podajah v levo in desno obračal le v bokih. Tako igra Balič, ki mu do perfekcije manjkajo še samo podaje iz mesta srednjega na krilo, za kar pa bi moral igrati z žogo nad ramenom, ne pred telesom. Teh podaj, tudi zaradi slabe tehnike (Pajovič, Zorman), pri naših ni veliko, razen Vogrinčevih, ki pa je bil izven forme…

Več žog smo izgubili zaradi "telefoniranja" pri podajah, pivotu ali zunanjemu. Igranje brez zaleta proti golu je podaje med zunanjimi še oteževalo oziroma branilcem omogočalo tesno kritje in izbijanje žoge pri sprejemanju. Tudi podaje pri menjavanju mest je treba vaditi v polni hitrosti, situacijsko, z maksimalno aktivnimi branilci, ki tudi na treningu faulirajo. Le tako bo manj žog izgubljenih.

Obramba je imela kar veliko izključitev. Z boljšim izvajanjem obrambnih elementov: obrambna preža v diagonalni namesto v paralelni stoji, pravočasno izpadanje na napadalce, oviranje z ne previsoko dvignjenimi rokami, čimmanj suvanja napadalcev, bi bila obramba trdnejša, z manj izključitvami. Paralelna preža omogoča napadalcu preigravanja v obe strani. Suvanje napadalca je samo trenutna rešitev, boljši je kontakt s telesom.

Blokiranje strelcev v skoku je bilo le redko uspešno, njih je treba ovirati v tesnem kontaktu. Tudi pri blokiranju strelov s tal še lahko napredujemo.

S krila dobimo vse preveč golov zaradi nepotrebnega zapiranja krajnega branilca, ki naj sosedu pomaga le, če mu je zunanji res ušel. Tako pa se krilu omogoča strel pod velikim kotom, v boljši priložnosti, kot bi jo imel zunanji pri prodoru.

Vračanje je naš poseben problem. Tudi, če se vrne pravočasno, se pri kritju naredi toliko napak, da vseeno pade gol. Pri vračanju ni problem samo v volji in pravočasnosti starta temveč tudi v delitvi nalog, kdo bo koga pokril v določeni situaciji. Prva naloga ni le steči na svoje mesto v obrambi, ampak se vračamo agresivno, s prekinjanjem protinapada in pokrivanjem nasprotnikovih kril. Namesto, da pri vračanju gledamo v napadalca z žogo, ga naj najbližji napade, ostali pa pokrijejo igralce, ki sicer nimajo žoge, a jo bodo prejeli v naslednjem trenutku. V nekem trenutku je vseh pet branilcev gledalo v napadalca z žogo, ki je podal prostemu pivotu. Pravzaprav so dokazovali smiselnost pravila diagonalnih podaj v protinapadu!

Tudi vračanje ima torej svoja pravila in sistem, kar je treba situacijsko, za vsak primer posebej, trenirati, tako Kavtičnik ne bi, namesto, da je stekel za desnim krilom, stekel h klopi zaradi menjave...

Analiza tekem ne služi samo za dokazovanje napak igralcem. Iz nje lahko dobimo kvaliteten program vadbe. Iz vsakega, zgoraj opisanega problema se da sestaviti ustrezne vaje. Seveda morajo biti situacijske, podobne situacijam na tekmah. Igralci morajo njihov smisel razumeti in tudi sami o svoji igri razmišljati ter s pozitivnim pristopom trenerju pomagati. Morda bodo opisani predlogi njim, njihovim trenerjem in vodstvu reprezentance prišle prav že za svetovno prvenstvo.
Obrambe krasi gibanje "za žogo" vseh igralcev, zlasti pa notranje trojke v 5:1 oziroma četvorke v 6:0.

Pivota, predvsem robustnega, se ne krije z zadnje strani. Podaje pivotu je treba preprečevati s prekrški zunanjih nad podajalci in s kritjem od strani ali celo spredaj, obrnjeni s prsmi proti pivotu (golu).

V napadalca z žogo naj gleda le branilec, ki ga trenutno krije, vsi ostali naj stalno, vsaj "z enim očesom" opazujejo svojega napadalca, ki bo vtekel in žogo prejel naslednji trenutek.