Tone Goršič
Ob rob naših prvih štirih tekem na EP 2008
Večino navedb v prejšnjem prispevku »Naša opažanja na velikih tekmah« bi lahko prepisal!
Tekem nerad ocenjujem s plehkimi opažanji tipa »niso se borili, igrajo nezbrano, slabi so v obrambi, ni protinapadov, zapravljajo žoge, ni podaj na krila ipd. Nikjer pa ne zasledimo, zakaj te napake nastajajo in kaj bi morali storiti, da jih ne bi bilo.
Naprej dobre stvari:
- fantje se borijo, so homogeni, tudi zato, ker je v ekipi 8 Celjanov Žvižej, Praznik, Gajič, Kozlina, Rezar, Kozomara, Ščurek in Podpečan (kandidata), Pungartnik, Pajovič, prvih sedem je z rokometom pričelo v rokometni šoli pisca tega članka,
- reprezentanca postaja pomembna institucija, čeprav so na čelu zveze ljudje, ki pri igralcih nimajo posebnega ugleda,
- sedaj imamo slovenskega trenerja, ki vsaj ne tuli brez veze na igralce, tudi treningi so veliko boljši in zato tudi igra. Novinarji naj nehajo objokovati Kamenico, trenerjev s takim (ne) znanjem in blefiranjem je pri nas dovolj. Sicer pa je Požun dokaj konzervativen, v naši igri ne vidimo nič novega. Res je, da za nekatere stvari ni časa toda naša stroka bi že končno morala sprejeti model igranja v posameznih fazah igre, da bi se vsaj v naših klubih bodoči reprezentanti pripravljali po enakem konceptu,
- dodajte še sami kakšno dobro stvar, morda učinek Pajoviča, ki pa bi lahko bil še boljši, pa 6:0 z, na momente, hrabrim, globokim izpadanjem.
Zadnje časa vse tekme gledam skozi prizmo lastnih spoznanj o rokometu, ki pa jih naši vodilni trenerji, morda zaradi lastnega ugleda, zavračajo oziroma ne upoštevajo čeprav brez argumentov. Najbrž menijo, da se ne da nič novega izmisliti in da je dobro le tisto kar prihaja od drugod. Ne razmišljajo o tem kako naj bi se čimbolje igralo, pomembno je le kdo je v ekipi in ali naj igrajo v obrambi 6:0 ali 5:1 pa še med tema dvema včasih ne izberejo prav. Toda, če vidimo, da 5:1 ne gre (proti Poljakom), ne čakajmo ves polčas na menjavo obrambe ali vratarja. Čudno, da »kritiki« tega niso opazili. Ne vem zakaj ima trener pomočnika, ta tekmo lahko spremlja z veliko manj nervoze in mirneje svetuje. Sicer bi pa bilo zanimivo izvedeti zakaj se nekateri igralci in vratarja menjavajo le v polčasu?
Tudi v coni 6:0 se da igrati globoko, to smo pokazali proti Hrvatom, če bi se več uporabljala diagonalna preža (Mlakar), bi imeli še boljšo obrambo, oviranje 1:1 je treba posebej trenirati! Toda proti visokim Poljakom, ki igrajo v teku, menjajo mesta in solidno podajajo, naš sprednji Dobelšek v coni 5:1 ni predstavljal velike ovire. Čudno, da nismo Baliča »prijeli«, celo vratar Bašič je na hrvaški televiziji to predvideval. S posebnim kritjem Baliča, od začetka, bi igro Hrvatske gotovo zmedli, če ne bi šlo, bi obrambo še vedno lahko hitro spremenili (ne bi čakali cel polčas). Morda bi ga lahko pokrival hitri Zorman, svojega konkurenta za najboljšega dirigenta in bi tako igral tudi v obrambi namesto, da kot dirigent ne igra v protinapadu, kjer bi še posebej lahko pokazal svoje igralne sposobnosti. Res, da naredi nekaj dobrih potez a po drugi strani vsako tekmo s podajami in streli v blok, zapravi vsaj pet ali več žog iz katerih padajo goli. Primer njegove požrtvovalnosti: Natek strelja- slabo, vratar takoj poda levemu krilu a lovi ga Natek!, namesto da bi ga Zorman ali levi zunanji…
Še nekatere ugotovitve:
- določanje strelca sedmercev: Kavtičnik po izredni seriji 10 golov na drugi tekmi strelja prvi in izgubili smo strelca penalov?! Špilerja nisem nikoli videl streljati, s tako preciznostjo strela (prenizko rame) tega ni sposoben. Gotovo je visokem igralcu z močnim, preciznim strelom (Pajovič; Kozlina) lažje kot ostalim,
- v time outu tik pred koncem tekme slišimo »nasvet«: »ne smemo dobiti gola« namesto, n.pr. »Luka pazi na Baliča«,
- bombarder Kozlina, potem, ko smo lahko pričakovali, da bo Pajo tretjo tekmo popustil, sedi na tribuni! In tudi četrto- izgubili smo ga! Izgleda namerno. Se trener boji zunaj pustiti Backoviča? Kdaj bodo njegovi trenerji spremenili mnenje in odnos do super talenta, ki lahko igra v vseh fazah igre!, ki ne zapravlja žog, ki zna podati, ki da gol, kadar vstopi v igro in ne meče preko gola (Pajovič) ali v blok (Zorman), ne »pljuva« proti golu (Backovič) in ne podaja v noge (Špiler). Če česa ne zna (agresivnega zaleta proti golu) potem ga naj tega naučijo! in mu dajejo samozavest. Njega ni treba menjati obramba- napad kot tudi ne Pajoviča in Natka ter obeh pivotov ne. Ostali lahko igrajo le na krajnem ali sprednjem ali se jih mora menjavati. Se jih res mora? Vsi naj trenirajo v klubih tudi obrambo. Če igralec ni močan in visok je pa lahko hiter, agresiven, je pravočasno pri napadalcu, ko ta sprejme žogo. Zelo pomemben je pravočasen start na napadalca brez zaustavljanja pred njim v paralelni preži, ko te lahko preigrajo v levo ali desno (Mlakarja in še koga). Trenerji, ki so in še bodo trenirali Kozlino naj se zamislijo nad svojim delom, ne pa da ga označujejo za limitiranega ipd.
Nov model tehnike igranja v napadu (T.G.) zahteva igranje v sprintu, z žogo nad glavo, čelno proti golu, s podajami v višini ramen. Če se tako igra potem ni metanja žoge ob tla in prekrškov branilcev, več je dolgih podaj na krilo, zunanji napadalci so nevarnejši, takoj so pripravljeni za strel ali podajo petim! soigralcem. Tako pa je Zorman sicer podal s sredine na krilo, a je bilo samo in je imel dovolj časa roko dvigniti in podati. Prekinjanju napada s fauli se lahko izognemo z dvignjeno žogo (Pajovič) Podaje s suvanjem žoge se prestrezajo, to smo večkrat videli! Kako obvladamo tak način igranja vidimo v napadu 6:5, ko se je samo treba zaleteti med dva, z visoko dvignjeno žogo in podati naprej-za višek. No, bil sem vesel, ko sem videl na Požunovem treningu vsaj vadbo napada 5:4.
Težave imamo pri postavljanju desne strani. Oba, Kavtičnik in Pungartnik znata priteči »okoli« in streljati v skoku, to je varianta proti 6:0, Gajič je v tem slabši. Kavtičnik je živahnejši od Pungartnika seveda pa se takoj pojavi problem igranja v obrambi, zato ima Natek na desnem zunanjem prednost sicer pa je proti Črnogorcem dokazal, da je res najbolj uporaben.
Kdor je štel Zormanove izgubljene žogo, je hitro prišel do vzroka za poraz s Hrvaško. Samo mi igramo z dvema zunanjima, ki lahko streljata od daleč!, vsi ostali imajo tri! Že samo zaradi tega se ga sploh ne da primerjati z Baličem.
Proti Črni gori se je najbolj videlo, da protinapada sploh nimamo! Nič koliko čistih, za protinapad idealnih žog smo dobili, potem pa le stekli namesto sprintali na nasprotno polovico. Brez dolgih, diagonalnih podaj namesto preveč kratkih, ko igralci ne vedo ali bi se menjali ali tekli v napad. Sistem protinapada v katerem se sprinta, ko vsak ve kaj mora narediti tudi, ko se žoga odbije »nesprejemalcu«, sem že večkrat predstavil. Gotovo je boljši od »sistemov brez sistema«, ki ga igramo mi.
Se nadaljuje…..
