Tone Goršič 2.11.09
Napadati brez vodenja
je pogosta želja rokometnih trenerjev. Včasih na treningu prepovejo žogo metati ob tla a to igralce v igri le ovira, preveč mislijo in ne igrajo sproščeno. Če zahtevamo, da se igra »po modelu tehnike napadalcev«, z lovljenjem žoge gor, v napadalno prežo, se igra brez vodenja (mislimo na enojno vodenje, z enim udarcem žoge ob tla), ne da bi to posebej zahtevali! Igranje brez metanja žoge ob tla je ena osnovnih značilnosti in prednosti igranja po modelu tehnike napadalcev (T.G.)
Toda večina, tudi vrhunski, napadajo tako, da žogo mečejo ob tla, da bi za izvedbo svoje aktivnosti pridobili več korakov pa čeprav bi jo velikokrat opravili s tremi koraki! K temu jih vzpodbuja tudi nošenje žoge pred telesom, od koder do tal ni daleč.
Kako igrati brez vodenja?
Pravzaprav bomo opisovali »model tehnike napadalcev«, oziroma način igranja z rokami, telesom in nogami- z žogo nad ramenom, obrnjeni čelno proti golu, v teku, ki pomaga k igranju brez vodenja.
Delo rok
Osnovno je takojšnje, povezano lovljenje žoge gor, nad rame in višino glave. Tako lahko cele tri sekunde igramo, se z žogo gibamo, podajamo, streljamo. Za zamišljeno akcijo, strel ali zalet proti obrambi, bodo dovolj trije koraki, saj imamo žogo pripravljeno za takojšen strel ali podajo komurkoli.
Paziti moramo, da med zaletom, prodorom ali preigravanjem roke z žogo ne povesimo in dlan zapremo. S tem si zmanjšamo možnosti nadaljevanja aktivnosti- strel ali podaja različnim soigralcem in moramo vreči žogo ob tla.
Delo trupa
Med zaletom, prodorom in preigravanji, naj bo igralec obrnjen proti golu, boljši bo imel pregled, napadal bo lahko v obe strani in med tremi koraki imel več rešitev ter lažje izbral pravo. Za strel ali podaje v desno ali levo, se naj obrača le v bokih!
Delo nog
Manj bomo žogo metali ob tla, če jo bomo sprejemali v gibanju ne pa v mestu. Če jo sprejmemo v sprintu, bomo prodornejši, silovitejši, takoj pripravljeni za močan strel.
Za igranje s tremi koraki, je treba žogo sprejeti na desni nogi, da bomo dvakrat na odrivni, levi nogi, l-d-l. Korake si, če je treba, priredimo med letom podane žoge, z dvema, krajšima korakoma. To ni težko, le nekaj vadbe zahteva.
Vsi trije koraki naj bi bili dolgi, cca 1,10-1,30m. Tudi to je treba posebej vaditi, da ne bo treba zaleta podaljševati z metanjem žoge v tla.
»Teoretično» naj bi tipičen napadalčev zalet naravnost ali poševno proti golu izgledal takole: N se naj bi, z 12m od gola, med letom podane žoge, zaletel z dvema, tremi koraki, v sprintu. Žogo naj bi sprejel na desni nogi, na 10m in streljal z 9m, iz prvega koraka, s tal ali v skoku; z 8m, bi streljal z drugega koraka, z desne noge; med ali po tretjem koraku pa s 7m, s tal ali v skoku. Variante korakov in strelov bodo odvisne predvsem od branilčevega položaja oziroma izpadanja ter napadalčevih strelskih sposobnosti.
Če branilec izpade na napadalca, se bo ta moral odločiti tudi za prodor naravnost ali preigravanje. Pri obeh elementih naj uporabi dva, tri dolge, tekalne! korake in strelja s črte ali od daleč ali poda. Če mu »zmanjka« korakov lahko tudi skoči, strelja ali poda v skoku ali sedaj, vrže žogo ob tla. Gotovo bo treba več podajati v skoku, ni bojazni, da bi se podaje prestrezalo, če se bo napadalo proti golu.
Napadalci brez žoge se bodo morali v večji meri odkrivati, da bo N po treh korakih lahko podal, zlasti krila se ne smejo skrivati, tudi pivoti naj naredijo kak korak in pomagajo N, ko ne ve, kam bi z žogo.
Prezgodnji zalet je poseben problem napada, ki se ga ne opazi in ne šteje za napako a če hočemo žogo sprejeti v sprintu, se moramo zaleteti šele, ko nas podajalec pogleda!, 2-3 korake zaleta naredimo šele med letom žoge. Opazujte napadalce brez žoge in ugotovite zakaj žogo velikokrat sprejmejo v mestu, zaletijo se že hkrati z napadalcem z žogo!
K igranju brez vodenja nam pomaga še več drugih znanj in sposobnosti:
- prodiranje in preigravanje samo s tremi, dolgimi koraki, kar je vsekakor najhitreje,
- znanje streljanja na več načinov in z različnih razdalj,
- če bomo znali točno podajati tudi v skoku in na daleč, nam ne bo treba metati žoge ob tla.
So seveda situacije, ko je treba žogo vreči ob tla. N.pr. ko igralec oceni, da bo za prodor rabil tri korake pa je predaleč od črte ali, ko se zaleti okoli cone pa si z enim vodenjem gibanje še podaljša ali, ko se izmika branilčevemu prekršku in odskoči stran od njega. V prvem primeru je bolje žogo vreči ob tla na začetku gibanja, po prvem koraku, v večini primerov pa se jo naj ob tla vrže po treh korakih.
Slabosti igranja z vodenjem in prednosti igranja brez vodenja
Igranje brez vodenja si le težko predstavljamo brez igranja v napadalni preži (z žogo nad glavo), za katerega smo našteli kar trinajst razlogov! Naj opišemo samo nekaj glavnih:
- če igramo brez vodenja, nosimo žogo nad glavo in je stalno »v igri«, v vsakem trenutku lahko streljamo ali podamo komurkoli, nevarneje se napada!
- če žogo vržemo ob tla, damo branilcem priložnost za prekršek ali boljše postavljanje. Za strel pa je treba še zamahniti in je še več časa za prekinitev napada,
- po metu žoge ob tla je velikokrat časa le za spodnjo podajo, ki jo branilci lažje predvidijo in prestrežejo, večkrat je tudi netočna,
- brez vodenja se bo igralo hitreje, žoga bo večkrat menjala »lastnika«, potovala bo sem in tja, napadalci bodo podajali tudi na krila, ne samo sosedu, obrambo se bo bolje »razbijalo«, prej bodo nastajale luknje.
Z igranjem s tremi, hitrimi, tekalnimi koraki, brez dokorakov, menjalnih korakov ali sonožnih doskokov je napadalec hitrejši in prodornejši.
Igranje brez metanja žoge ob tla oziroma z žogo nad glavo in v teku bo pomagalo k lažjem uresničevanju ciljev napadalcev:
- pritegniti nase dva branilca in ustvariti višek- vsak napadalec se mora zaleteti med dva branilca ali enega preigrati, da mu drugi priskoči na pomoč,
- osamiti branilca, streljati mimo njega ali ga preigrati (1:1).
Za uspešno uresničevanje teh ciljev veljata dva osnovna principa napadanja:
- kontinuirano nevarno napadanje- vsak napadalec z žogo mora biti nevaren, pripravljen za strel,
- napadalci morajo branilce vedno znova presenečati, aktivnosti napadalcev morajo biti nepredvidljive.
Igranje brez vodenja gotovo prispeva k uspešnejšem uresničevanju ciljev in principov napadanja. Poskusite ga vpeljati a ne s prepovedjo metanja žoge ob tla, spremeniti je treba način igranja!
