Tone Goršič, 3.9.2008 (ob izidu DVD-ja)
Model tehnike napadalcev rokometu
Rokomet, kolikor vem, nima modela za izvedbo taktično tehničnih elementov z žogo. Vsak jo sprejema, se giba z njo, strelja in podaja po svoje. Med nekaterimi našimi strokovnjaki prevladuje mišljenje, da je rokovanje z žogo stvar posameznika, njegovih karakteristik in sposobnosti. Vzroke za tako neproduktivno razmišljanje je hitro najti a tehnike zato ne bomo prepustili stihiji, še posebej, ker gre tudi trend razvoja igranja rokometa v smeri, ki ga v nadaljevanju opisujemo! Ni vseeno kako se žogo lovi, drži, nosi, se giblje z njo, strelja in podaja! Individualen je stil sicer pa se ve kako se hitro teče, daleč in točno meče, visoko skače. Plavajo, teniško žogico udarjajo, mečejo kopje vsi enako, v vseh športih je tehnika dorečena do podrobnosti, tudi rokomet ima najboljši način lovljenja, nošenja žoge, gibanja z njo, metanja itd..
Toda tu je še taktika tehnike! Če je tehnika način izvajanja ta-te elementov, ki vpliva na hitrost, moč, koordinacijo, preciznost in vzdržljivost izvajanja rokometnih elementov, poznamo, zlasti v športnih igrah, tudi taktiko tehnike, ki pomeni način izvajanja ta-te elementov prilagojen zahtevam igre, njenim taktičnim ciljem, principom in pravilom. Podajati je treba točno in tako, da se žogo zlahka ulovi in napad nadaljuje…
Od tehnike (mislimo tudi na taktiko tehnike) so tudi v rokometu, bolj kot si mislimo, odvisni rezultati. Točen strel ali podana žoga več lahko prineseta zmago. Običajno zmaga tisti, ki dela manj takih napak!
Oblikovan je Model tehnike, ki je bil že večkrat prikazan ter objavljen, nazadnje v knjižici Nov model tehnike napadalcev 6/07 in na DVD-ju 5/08. Želel sem podrobno prikazati izvedbo posameznih elementov, da bi se nove tehnike lažje učilo, opažalo napake in jih ob poznavanju vzrokov in metod tudi odpravljalo. Model bi lahko predstavljal temelj slovenske šole rokometne tehnike.
V praksi sem ga preizkušal in vpeljeval v celjski rokometni šoli ter s pomočjo celjskih trenerjev mladih, Murkom in Kovačičem. Njuni ekipi sta zasedli prvi mesti v državi. Trenutno občasno vadim z zelo perspektivnima fantom in dekletom, 14 in 15 let. Pridno »osvajata model«, čeprav ga je brez vsaj treh igralcev težko učiti.Tudi Kozlina bo, upam, sprejel nov način igranja in postal vrhunski napadalec.
Kako je oblikovan model tehnike napadalcev in njegova definicija
Za oblikovanje modela tehnike napadanja sem analiziral igro (glej Goršič 82, 86, 99), njene cilje, principe in pravila za izbiro in izvedbo taktičnih nalog napadalcev, ter postavil osnovni izhodišči:
- cilj vsakega napada je ustvariti priložnost za strel in v ta namen razbijati obrambo, »ustvarjati višek«. Za to so potrebni zaporedno nevarni zaleti in presenečanja- poteze, ki jih B* ne morejo predvideti in prekinjati,
- vsak N* z žogo mora biti nevaren, zaleteti se mora z idejo streljati ali pritegniti nase dva branilca. Če tega ne more, naj bi podal enemu od petih soigralcev, trenutno najbolj nevarnemu, ne le sosedu.
Za tako napadanje mora napadalec žogo imeti stalno »v igri«- čimdlje časa pripravljeno za met ali dolgo podajo, gibati se mora čimhitreje, stalno videti vse igralce in čimboljše podajati, da bo soigralec lahko igro uspešno nadaljeval. Da mora čimbolj točno in učinkovito streljati, je razumljivo.
Torej bo kratek opis novega modela tehnike naslednji: »N se naj vsakič zaleti proti golu, z žogo nad glavo (v napadalni preži- NP), s tekalnimi koraki (brez vodenja),čelno proti golu ter naj točno podaja*.
* N-napadalec, B- branilec
* Na DVD značilnosti modela posebej prikazujejo Loevgren- z žogo nad ramenom; Dobelšek- tekalni koraki; Špiler- obrnjen proti golu; Loevgren- dolge podaje, stalno v višini ramen.
Kako se napada danes in kaj prinaša nov model
Res je, da se rokomet igra vse hitreje, vse bolj v teku, z menjavanjem mest, vse manj se podaja izpod zapestja, tudi dolge podaje večkrat vidimo toda pri izvajanju teh aktivnosti je še vse preveč pomanjkljivosti, prekinitev napadov s prekrški, počasnega, nenevarnega gibanja napadalcev z žogo, nepotrebnega metanja žoge ob tla, slabega pregleda nad soigralci, izgubljanja časa pri podajah, ki so velikokrat tudi netočne*.
Po novem se mora žogo sprejeti »gor«, v napadalno prežo, da bo žoga tri sekunde »v igri«. Igra se hitreje, s tremi tekalnimi koraki. N je, stalno obrnjen proti golu, je še bolj nevaren, saj lahko strelja kadarkoli ali poda komurkoli, obramba mora paziti na vse napadalce hkrati! Dodajmo še napadalčev pregled nad igro ter pravilno tehniko podaj in strelov in dobimo rokomet, ki si ga želimo! Nov model tehnike prinaša napadanje z manj napakami, bolj nevarno, racionalno, ustvarjalno, lepše in uspešnejše!
Pri igranju po novem modelu je najbolj opazno napadanje brez metanja žoge ob tla (brez vodenja), samo s tremi koraki, z žogo nad glavo in morebitno podajo v skoku. Zakaj se žogo, velikokrat nepotrebno, meče ob tla? Predvsem zato, ker jo igralci po lovljenju prenesejo predse, celo krožijo z njo, med tem pa naredijo korak, dva in jo mora vreči ob tla.
Naštejmo nekatere razlike med igranjem z žogo v NP ali pred telesom (pred ali po odboju od tal) :
- N se, z žogo pred telesom in metanjem ob tla, veliko bolj izpostavlja prekrškom, kot z žogo nad glavo,
- B lahko, po odboju od tal, napadalcu žogo izbije,
- če B izpade, napadalcu za dvig roke in strel zmanjka časa zato mora na hitro podati izpod zapestja,
- B podajo izpod zapestja »prečita« in prestreže, iz NP pa N lahko poda komurkoli,
- N mora, z žogo pred telesom, zalet končati dlje od B, z žogo v NP se lahko zaleti povsem do B,
- med metanjem ob tla in igro 1:1 se cona lahko zgosti, branilci uredijo, z žogo v NP cono razširjamo, saj B ne vedo komu bomo podali.
Ob tla se naj žogo meče le, če se za akcijo res potrebuje več korakov. Meče se jo naj predvsem po treh korakih, ne pa takoj ob sprejemu.
Štiri značilnosti novega modela tehnike napadalcev
Upoštevajmo jih pri izvajanju vseh taktično tehničnih elementov.
1- Napadalci naj rokometne elemente izvajajo v »napadalni preži« (NP)
V igri naj bi N žogo hkrati z lovljenjem, dvignili nekoliko nad glavo, v pokrčeno vzročenje. Med nošenjem žoge naj bosta kota v komolcu in pod pazduho vsaj 90°, komolec odmaknjen vstran, dlan z žogo pa čimbolj odprta, obrnjena navzgor in navzven. Roka je nekje na polovici poševnega zamaha za strel ali dolgo podajo, tako jo je pred strelom ali dolgo podajo treba le še malo iztegniti.
Zakaj igrati v NP? Skupni imenovalec vseh razlogov je nevarnejši napad in manj izgubljenih žog!
1- N je z žogo v NP nevarnejši, takoj je pripravljen za nenaden strel, B ga težje ovirajo in blokirajo,
2- visok položaj roke z žogo N vzpodbuja k strelom!, zamahniti mora samo še naprej (bolje z bičem),
3- N lahko takoj poda vsakemu, ne le sosedu, B težje prepoznajo njegovo namero in pri kritju zamujajo,
4- ustvarjalnost bo v NP večja in k njej vzpodbuja (n.pr. dolge podaje), sploh, če imajo N pregled nad igro,
* DVD prikazuije nekatere pomanjkljivosti s tekem kadetov CPL: Koper, Celjske m.: Krim ter CPL: Gudme.
5- N obrambo bolj razbijajo, na pripravljene za strel B bolj reagirajo in prej nastanejo »luknje«
6- N lahko globje napadajo, se lažje izmikajo prekrškom B ter prekinjanju nevarnega napada,
7- igranje v NP in v teku napadalce odvrača od metanja žoge ob tla zato igrajo hitreje in nevarneje,
8- iz NP bo prestreženih najmanj podaj, saj B namere N težje »prečitajo«, kot n.pr. pri suvanju žoge,
9- streli in podaje, so z žogo visoko nad glavo ravni in bolj precizni, kot po n.pr. krožnem zamahu,
10- realizacija strelov, zlasti z 6m, je boljša, saj vratar smer strela težje »prečita«, če ima N žogo dlje časa pripravljeno za met,
11- ukvarjamo se le z eno tehniko, poševni zamah nazaj, za strel in za podajo, je enak zamahu v NP,
po zamahu z dvigom žoge pa dobimo visoko NP,
12- začetniki z žogo nad glavo (v obeh rokah) igrajo veliko lažje in jo tudi pravilneje mečejo.
Ključno je takojšnje, povezano lovljenje žoge "gor", v NP, po najkrajši poti, hkrati z odsukom trupa a ne na prsi ali celo pod pas! Tako je »žoga stalno v igri« in celotne! tri sekunde izrabljamo zgoraj naštete prednosti NP. Tega skoraj nihče ne dela, žogo se najprej zadrži pred telesom in šele nato zamahne.
Poznamo dva zamaha oz. lovljenja žoge. Poševno nazaj, navzgor in zamah naravnost nad glavo, v vzročenje. Slednji se bolj uporablja v teku, v protinapadu, pri prodorih mimo branilca, pri strelih pivota, če nima prostora, ter pri strelih krila z odklonom. Uporabljamo ga tudi pri učenju začetnikov!
Za vse mete je pri lovljenju pomembno takoj odpreti dlani. Žogo ulovimo na kratko, s povešenimi dlanmi, le z gibom v zapestjih! Sočasno s poševnim zamahom ali dvigom žoge, se v bokih tudi primerno odsučemo! Tako dobimo enostaven zamah navzgor, brez kroženja z roko ali dviganja komolca. Na koncu zaleta mora N biti pripravljen za oboje, strel in dolgo podajo.
Da bo dlan z žogo pred metom odprta jo moramo po lovljenju z obema rokama držati s strani, s palcema pod kotom 60°, v obliki črke A! Če jo objamemo preveč s sprednje strani, bo dlan zaprta. Za kratke podaje je odprta dlan že dovolj zato pri kratkih podajah na žogo čakamo kar z odprto dlanjo.
Tudi po odboju žoge od tal je treba dlan takoj odpreti- da se žogo meče in ne suva.
Tudi v protinapadu je za dolgo podajo pomembno žogo takoj dvigniti, za izbiro podaje bo več časa.
Seveda podajamo tudi brez dvigovanja žoge, takoj, če je soigralec v dobri priložnosti za strel ali, če je aktivnost N jasna vnaprej. Toda tudi sedaj, lahko namesto suvanja ali podajanja izpod zapestja, žogo mečemo, le uloviti jo moramo samo z gibom v zapestjih in odpiranjem dlani in že bo pripravljena za iztegnitev roke.
Iz NP in v teku, se bo zaradi tovrstnega zaleta streljalo vse več. Igralce je treba navajati streljati iz NP. Iz NP se strelja enako močno kot z zamahom nazaj- naprej! Te žoge so tudi bolj precizne in vratar njihovo smer težje predvidi. Iz NP se lahko strelja tudi z bičem, kar zamah naprej še podaljša.
Pri sprejemu z desne strani žoge ne prenesemo predse, zadržimo jo v NP, z leve v desno jo prenesemo skozi predročenje ali iznad glave.
Žogo mimo B prenašamo v vzročenju, z žogo pred telesom hitro pride do prekrška. Tudi med prenosom naj bo žoga stalno na navzven obrnjeni dlani, pripravljena za podajo v obe strani, tudi na večjo razdaljo.
Če takoj po sprejemu mimo B prodiramo v levo, z žogo sunemo gor, naprej in ga obidemo.
Pri preigravanju s premahom z žogo ni treba krožiti, je zamudno, prenesimo jo le do vzročenja.
Žogo ves čas, tudi med preigravanjem, nosimo nad ramenom, da lahko v vsakem trenutku streljamo ali
podamo na daleč. Ne podlaket povešati, če imamo nadlaket ob telesu pa nas B še lažje objame in ovira.
Morda komu preigravanje v NP ne bo ustrezalo, češ, je prepočasno, toda cilj preigravanja je predvsem pritegniti sosednjega B in streljati ali podati komurkoli še pred prekrškom! To lahko storimo le v NP!
Vaja za lovljenje »gor«: podaje 3N: 3B, B izpadajo na LK-L-S (S-D-DK), ki si podajajo nad glavo, v skipu na mestu, z odsuki v bokih.
Igranje v NP v igri pepček 3:2, (4:3): podaje po treh korakih (tudi v skoku). Lovljenje žoge »gor«; sprejem na desni; gibanje po podaji. Igralci vloge menjavajo ob naštetih napakah in izgubljeni žogi.
Pepček 3:3 z lovljenjem gor sicer se žoga odvzame. Ukažimo: lovimo takoj gor, ne pa: ne smete voditi!
2.Igranje s tekalnimi koraki, v sprintu- zalet, prodor, preigravanje,
S tremi, dolgimi, tekalnimi koraki smo hitrejši, prodornejši, nevarnejši, kot z menjalnimi koraki, sonožnimi doskoki ali dokoraki! B nas težje zaustavljajo s prekrški. To občasno dokazujejo tudi mnogi vrhunski igralci (Dobelšek, Rutenka, Vranješ, Tkaczyk…). Tudi Norvežanke veliko tečejo. Goli pa itak padajo predvsem po tekalnih korakih. V vzpodbudo počasnejšim naj bo, da hitrost igranja lahko nadomestijo z igranjem v NP, z dolgimi, tekalnimi koraki!
Toda zlasti dekleta si »okoli cone« podajajo brez pravega zaleta. Zalet ni element, ki bi ga vadili posebej!, je sestavni del prodora ali variant strelov od daleč. Z žogo v NP, se z 1-3 tekalnimi! koraki zaletimo, običajno med dva B, če ne streljamo, zalet končajmo B čim bližje, da pritegnemo dva B. Trije koraki, podaja tudi v skoku in nošenje žoge v NP nam to omogočajo. Praviloma naj vsak N z žogo najprej poskusi prodreti do črte, če tega ne more, naj strelja pred obrambo, s tal ali v skoku ali poda trenutno najbolj nevarnemu soigralcu, enemu od petih. Tako dobimo željeni, stalno! nevarni "nalet", ki vsebuje tudi dolge podaje.
Najbolje je, da se trije tekalni koraki, l-d-l, končajo z odrivno nogo, za strel ali podajo tudi v skoku, s čemer se pridobi »četrti korak«! Žogo se moramo naučiti sprejemati na desni nogi, kar rešujemo, s krajšim vmesnim korakom ali menjalnim korakom med letom podane žoge.
Če na žogo čakamo v skipu na mestu in jo sprejmemo v teku, na desni nogi, jo takoj prenesemo v NP in naredimo tri dolge korake, je večinoma ne bo treba metati ob tla!, saj lahko, ob aktivni igri ostalih, streljamo ali podajamo že po prvem, drugem ali tretjem koraku. Igra s strelom ali podajo ob prvem koraku, tudi v skoku, je najbolj nevarna, B pri oviranju N zamujajo!
Tekalni koraki morajo biti dolgi in usmerjeni proti golu. Predvsem prvi korak mimo B naj bo dolg.
Gotovo je zalet v sprintu nevarnejši od počasnega! Uspešneje prodiramo, preigravamo, streljamo. Toda ne smemo se zaleteti prezgodaj, ta napaka je v igri stalno prisotna, tudi v igri vrhunskih. Igralec ne upošteva, da bo med letom podane žoge naredil 2-3 korake! Zaleti se naj šele, ko podajalec zalet konča in ga pogleda. Le redko vidimo tri zaporedne zalete v sprintu, tretji N žogo običajno dobi že v mestu!, ker se je zaletel hkrati s podajalcem! N mora paziti tudi na položaj pred zaletom. Oceniti mora ali bo prodrl do črte ali streljal pred B, torej, kje bo žogo najbolje sprejeti, da mu jo ne bodo prestregli ali ga zaustavili.
Nenevarne zalete, ki niso usmerjeni proti golu, B izkoristijo za izpadanje in prekinjanje napada. Vsi trije koraki N morajo biti usmerjeni proti golu, do B, zaustavi se naj v širokem razkoraku!
Za navajanje na zalet v teku naj napadalci v vseh situacijskih vajah skušajo najprej v teku prodreti do črte in streljati, šele, če tega ne morejo, podajo naprej!
Preigravanja s tekalnimi koraki so hitrejša od menjalnih ali doskokov v razkorak. Pomemben je širok položaj nog, v katerem smer lažje spremenimo.
Lažni del preigravanja je lahko počasnejši, sprememba smeri in koraki v novo smer pa naj bodo čimhitrejši.
N se naj aktivno postavlja že pred sprejemom žoge, preigrava brez žoge ali se celo odkrije izza B, če ta starta nanj. Tudi po podaji naj N širi, oži ali teče naprej, proti golu ( za cepelin). Če se zaleti prezgodaj, naj širi, da žoge ne bo dobil v mestu.
Pepček 3:2, 4:3, 3:3 ali 4:4: cilj je čimvečkrat podati v skoku, po treh korakih. Treba se je odkrivati, žogo sprejemati na desni nogi, loviti gor, igrati s tremi tekalnimi koraki, izmikati se prekrškom, podajati v skoku in se spet gibati po podaji.Ne prepovedujmo metanja ob tla, bolje je zahtevati lovljenje gor- učinek bo isti!
Igra na en ali dva gola z obveznim lovljenjem gor in v teku!
3- Napadalec z žogo naj bo čimvečkrat čelno obrnjen proti golu, namesto bočno
Če se bo N proti golu gibal v teku, bo gotovo igral čelno.Tako bo stalno imel pregled nad vsemi igralci, obrnjen bočno, v eno stran, tega nima. S prsmi proti golu bo lažje in uspešneje podajal in prodiral v obe strani ter streljal na različne načine.
Čelno postavljen namesto bočno, je v dvobojih z B stabilnejši. Preverite, naj B suva N v obeh položajih.
Za čelno igranje se proti podani žogi obračamo le v bokih!, noge imamo stalno obrnjene proti golu. To še posebej velja za gibanje v levo stran (desničar), ko, z desnim bokom proti golu, izgubi pregled nad desno stranjo, ne more streljati pa tudi prebijanje naredi prej kot, če igra čelno.
Tudi podajamo samo z odsukom v bokih, to je treba vaditi posebej!
Tudi med preigravanjem naj bi ostali v čelnem položaju, z žogo v NP, pripravljeno za strel ali podajo na vse strani, zato se je med prodorom v levo treba odsukati v desno. V čelnem položaju položaju bo lažje ostal, če prvi, lažni korak, ne bo predolg in bo drugi lahko usmerjen mimo B, naprej.
Nekateri pri preigravanju odskočijo vstran in tako ostanejo v čelnem položaju.
4- Žoga naj med napadalci stalno potuje v višini prsi ali še višje
S načinom in točnostjo podaj se trenerji ne ukvarjajo veliko toda večkrat je podaja za dosego gola ključna! Igralci se premalo trudijo, da bi soigralci žogo čimlažje ujeli in z igro čimhitreje nadaljevali. Soigralcu bi se morali ob slabi podaji opravičiti!
Pot žoge v napadu naj bo stalno ravna, v višini prsi, tu ima igralec roke med tekom. Žoge ob lovljenju ne spuščamo "dol" in ne krožimo z njo. Lovimo jo gor, nad glavo, pri podaji pa roko iztegnemo proti soigralcu in žoga je spet v višini prsi.
Če žogo lovimo »gor«, so podaje veliko bolj točne, saj je treba roko le iztegniti v smeri podaje ter jo s prsti oplaziti. Toda veliko jih po lovljenju z žogo, s pregibom v komolcu, z zaprto dlanjo, na kratko zamahne ali z žogo celo zakroži. Take žoge so netočne, običajno prenizke in jih je težko loviti.
Po modelu se večinoma podaja iz NP. Za kratke podaje je dovolj gib v zapestju nazaj- odpiranje dlani, za srednje dvig podlakti, za dolge dvig rok.
Podaj s suvanjem žoge in izpod zapestja, razen, ko situacija narekuje takojšnjo podajo, skoraj ne bo več. Poleg tega so te podaje velikokrat tudi netočne, prenizke ali previsoke, preveč naprej ali nazaj.
Pri podajah se mora žoga vrteti nazaj, prsti jo morajo zapustiti s spodnje strani, jo oplaziti. Nazaj vrteča žoga se popelje po dlaneh in jo je lažje loviti.
Gibalna veriga rame- komolec- zapestje je za moč in preciznost meta posebej pomembna. Met ob tla, meter pred golom, brez težav, je znak pravilnega »biča«, brez »preklopa«, v komolcu ali prenizkega komolca.
Nizko rame je pogosta napaka, vsi streli in dolge podaje se naj bi pričeli iz ramenskih in prsnih mišic.
Podaje in streli po krožnem zamahu so netočni, žoga roko zapusti po tangenti, prekmalu ali prepozno.
Od tal se podaja s suvanjem žoge ali iz NP, ko je treba žogo najprej prenesti dol, v predročenje.
Pri vodenju se, po odboju od tal, uporablja podaja izpod zapestja ali s suvanjem, ker ni časa za zamah a, če se le da, naj napadalec hitro dvigne žogo v NP, da mu podaje ne bodo prestregli.
Pri pravi podaji B soigralca ne bo uspel ovirati, ker bo N lahko hitro nadaljeval z napadalno aktivnostjo.
Varamo, podajo ali strel nakazujemo samo z gibom v ramenu, saj tako pričnemo s strelom ali podajo.
Dolg, lažni zamah je nepotreben in zamuden, saj moramo roko za met ponovno dvigniti.
Pri podajah se v soigralca pogleda šele, ko roka z žogo potuje naprej ali pa se ga sploh ne pogleda.
Nasveti za vadbo napada in uvajanje modela
Postopnost vsebin in vaj ter njihova logična povezanost skozi treninge in na enem treningu je posebna kvaliteta trenažnega procesa! V ta namen smo pripravili smo Letni program taktično tehnične priprave s 15 sklopi vaj napada, protinapada, obrambe in vračanja. Igra predstavlja stalno borbo N in B, aktivnosti enih povzročajo aktivnosti drugih, iz tega smo izhajali tako pri sestavljanju Programa kot njegovih situacijskih vaj.
Osnovne vaje za uvajanje Modela tehnike napadalcev so napad z igralcem več, postopno, z vse večjim številom igralcev- 3:2, 5:4, 6:5. Vsak N naj poskusi prodreti in streljati. Pri 3:2 se mora streljati po dveh podajah, pri 5:4 in 6:5 pa po 3-4 podajah- od krila do krila, velja tudi podaja S-DK (LK). Pazimo na pravočasen zalet, lovljenje gor, sprint med dva B, podaje z odsukom trupa in vse ostrejše, točne podaje.
Ko igralci napad brez menjavanja mest kolikor toliko obvladajo, preidemo na napad z menjavanjem mest. Ta je hitrejši, nevarnejši, saj B izgubljajo pregled nad N in se težje branijo. Tudi sedaj se igra z žogo v NP, v teku, brez menjalnih korakov, stalno obrnjen proti golu, za podaje vsem soigralcem.
Pozor, maksimalna aktivnost B je bistvena za učinkovito, situacijsko vadbo napadalcev!
Vaje tehnike naj bodo, čim se gibi osvojijo, situacijske, izseki iz igre. Zato morata tudi pri individualnem treningu sodelovati še vsaj podajalec in sprejemalec žoge, kasneje pa tudi branilec.
Ko igralci nekaj znajo, naj vaje izvajajo z vse večjo hitrostjo, zlasti dekleta vadijo preveč počasi.
Vsak igralec ima eno, dve večji pomanjkljivosti, ki jih je treba zmanjšati ali odpraviti. Napake, zlasti
streljanja in podaj lahko odločilno vplivajo na igralčevo uspešnost! Trenerji jim naj posvetijo vso pozornost, vztrajnost se bo poplačala.
Pri odpravljanju napak poiščimo najprej vzroke, najdemo jih v aktivnostih pred napako. Odpravljamo jih postopno, s pravilno izvedbo predhodne aktivnosti. Igralec povezuje aktivnosti po pravilu od konca k začetku. Nato dodamo še kratke in vse daljše podaje ter vse hitrejšo izvedbo.
Zaključek
Napadanje 1-3 sekunde z žogo nad ramenom, s tekalnimi koraki, čelno obrnjeni proti golu, s podajami stalno v višini prsi bodo prinesli še boljši rokomet! Res je, da je tak način igranja treba vpeljati že pri mladih toda tudi člane se da navaditi nanj. Veliko jih trenira dvakrat dnevno, le hoteti morajo svoj način igranja nekoliko spremeniti, kmalu bodo uvideli njegove prednosti. Trener pa jim jih bo moral znati predstaviti in biti vztrajen pri odkrivanju in odpravljanju napak. »Tudi vrhunski krožijo z žogo, jo mečejo ob tla, poskakujejo«, poreko igralci. »Tudi oni so lahko še boljši«, jim odgovorimo.
Rokomet se sicer vse bolj igra tako, kot Model predvideva vendar bolj kot plod inventivnosti igralcev, ne pa idej strokovnjakov. Lani smo v Celju opazovali Loevgrena (Kiel) kako »igra z žogo nad glavo«, bil je proglašen za najboljšega igralca finala EHF pokala.
V modernem rokometu vidimo nekatere poteze igralcev, ki spominjajo na nov Model. Večina pa igra po svoje a izpopolnjeno, dokaj točno in hitro, n.pr. Balič igra z »nizko roko« a hitro podaja levo, desno in uspešno preigrava z hitro spremembo smeri. Sicer pa na slabe podaje nima nihče pripomb- igralci so se jih navadili loviti, nihče ne vprašuje, zakaj krila ne dobijo žog, zakaj branilci s prekrški zaustavljajo napadalce, zakaj se podaje prestrezajo ali žoga zleti preko gola, itd…
Danes se napada tako, da se po nekaj nenevarnih podajah »okoli«, izvede naučeno kombinacijo. V pripravi nanjo se obrambe ne razbija, napad je premalo napadalen. Že v tej fazi bi se lahko z zaletom kot ga predvideva model, »ogrevali« in cono, vsaj delno, razbijali. Kombinacija, ki bi sledila, bi bila uspešnejša. Če se s kombinacijo ne uspe, se improvizira, do priložnosti za strel se poskuša priti individualnimi akcijami, ki uspevajo predvsem zaradi branjenja v paralelni preži. N preigra B, pritegne nase še enega B in višek je tu. Toda, zaradi slabe tehnike, zlasti podaj, je tudi neuspešnih akcij veliko. Ko bodo B uporabljali diagonalno prežo in tekalne korake, bodo napade večkrat prekinjali in N bodo prisiljeni napadati tako kot predvideva Model.
Ni treba, da vsi igralci igrajo po tem modelu a zlasti zunanji bi morali podajati vsem in vsi tudi streljati. Tako bi branilci na vse izpadali. »Srednji« ni samo za to, da se prebija, podaja sosedu ali poriva žogo pivotu, v obrambi pa ne igra. Tudi ni treba v vsaki situaciji, npr. pri preigravanjih, igrati z žogo gor, toda v boljši tehniki je še veliko rezerv.
Prepričan sem, da je model pravi saj ga stalno preizkušam v praksi, potrjuje se mi tudi ob gledanju tekem raznih kategorij. Doslej mu še nihče ni oporekal a tudi uporablja se ne. Prav rad bi slišal nasprotna mnenja, prispevala bi k nadaljnji izgradnji modela. Ko opazujete igro si predstavljajte, da igralec lovi žogo gor, nad rame. ..takoj je pripravljen za strel ali podajo komurkoli, branilec ga sicer skuša ovirati a ga je za vzročeno roko težko zgrabiti, težje kot, če je v priročenju…Glejte igralce, ko poskakujejo in si predstavljajte kako bi bilo, če bi tekli !?
Osvojitev predlaganega načina igranja bi lahko bila prednost slovenskega rokometa! Z novim modelom bi se lahko slovenski klubi in igralci kvalitetno dvignili, imeli bi prednost pred ostalimi in z njim kompenzirali malo število igralcev! Iz obstoječih bi lahko naredili vrhunske. Ekipa, ki bo pričela igrati tako kot opisujemo, bo gotovo napredovala!*
Uživajmo v rokometu, naj igri na svetu!
